Kamniška v Koglu

Z Maretom sva se v torek podala pod Kogel in že na dostopu ugotovila, da je levi in desni del stene še moker od nedeljskih padavin. Zato se odločiva za klasično Kamniško smer. Vstopila sva po smeri Ceneta Kramarja in se preko nekaj metrov smeri Amonit priključila Kamniški smeri. Smer plezava tekoče saj jo oba že dodobra poznava. Pred najtežjim delom preko stene pošljeva kar ogromen skalni blok, še nekaj pa jih čaka na svoj polet. Da nebi bila prehitro na pivu pri Marjanu se nama dvakrat zatakne vrv ko sva se spuščala iz Zupanove smeri proti Virensu. Naprej gre tekoče, na sestopu naju preseneti ne najmanjši plaz, ki sva ga lahko poslušala med plezanjem.Plaz je prišel čez Gamvsov skret iz smeri Velki greben. Super za začetek skalne sezone.

Luknja od skalnega bloka

Grossglockner - Nordwestgrat

Prejšnji petek smo Sandra, Aleš, Blaž, Grega in jaz namesto prvotnega cilja (Monte-Disgrazia), zaradi pomanjkanja časa  odpeljali pod Grosglokner. V petek zvečer smo iz parkirišča Lucknerhaus dostopili ob hudourniškem potoku do koče Lucknerhutte in nato naprej do zimske sobe ob koči Studl-Hutte.Ob prihodu v zimsko sobo smo bili rahlo šokirani saj je bilo v zimski sobi okrog 30 - 40 ljudi pa še vroče je bilo kot v savni. Po večerji nam ni preostalo drugega kot da se uležemo na tla in zaspimo do takrat ko so se prvi odpravljali iz zimske sobe. Z dnevom tudi mi odidemo iz bivaka in pod steno ugotovimo da so vsi plezalci vstopili v Studlgrat mi pa prečimo ledenik in po snežišču dostopimo do SZ grebena (III, 200m) GG-ja. Z Alešem sva plezala skupaj ostali trije pa skupaj. Greben od daleč zgleda težji kot pa potem ko plezaš in se ti odpirajo lepi prehodi v solidni skali. Okoli tretje ure smo vsi na vrhu in po krjši pavzi sestopimo po  lažji poti prek KleineGrossglocknerja, mimo koče Erzherzog-Johann-Hütte (3454 m) in po ledeniku Koednitz-Kees nazaj na do zimske koče ob Studl-Hütte. Zvečer se nam pridružijo še Monika, Jaka in Urban in večer  preživimo ob hranjenju in pitju čaja z malo Jacka.Zjutraj se omenjena trojica odpravi v SZ greben GG-ja mi pa na ledenik kjer obdelamo celotno ledeniško tehniko in se nato po že znani poti vrnemo nazaj do avta. Izpeljali smo super ledeniški tečaj, ki je imel za razliko od prejšnji predvsem poudarek na samostojnosti pripravnikov. Še malo potreniraja pa jih nima kaj skrbeti v ledeniškem svetu.

Poletje

Plezalni plani za poletno plezanje so bili sila ambiciozni dokler me gradnja najine hiše ni postavila na realna tla. Za vplezavanje v sezono sem si izbral smer Svoboda (VII, 250m) v Predostenju Križevnika.  Smer je malo presenetila z strmino pa še malo glede na ocene v vodničku. Po preplezani smeri sem dobil občutek da sem res dobro uplezan saj težave v smeri ne popuščajo prav do vrha smeri. Moj predlog težavnosti po raztežajih: VI+/VII-, VI+, VII+, VII+, VII-, V+, VI+, V+.

Naslednjič sem se v hribe odpravil šele konec junija na tradicionalni tabor Pipa miru na Petkovih njivah. V soboto sem s Hano in Marincem na hitro splezal Lukmanovo v Vršičih saj je bilo treba pred nočjo nabrati še kurjavo za večerni taborni ogenj.  Ob dobri družbi, pipi miru je večer hitro minil. V nedeljo smo se prebudili v vetrovno jutro sam pa sem imel za sabo enega od težjih bivakov, res ne vem če sem kje kadarkoli slabše spal kot tisto noč.

V začetku julija sem z Brankotom iz AO - Grmade opravil izpitno turo za alpinista. V Mojstrovki sva plezala smer Debelakove(IV-III,450m). Brez zapletov sva preplezala smer le sosednja naveza v Kovinarski smeri naju je malo prestrašila ko je v dolino poslala gromozanski skalni blok.

Konec julija so na vrsto prišli Dolomiti, vendar tokrat ne plezalno ampak kolesarko. Za začtek sva s Hano prekolesarila znamenito dolomitsko Sella rondo. Naslednji dan sva v nedeževnem oknu iz Canazei skočila na prelaz Fedaia. Dan za počitek sva izkoristila za pretegovanje v krajših smereh nad prelazom Falzarego. Počitek pa sva potrebovala za naslednji dan ko sva imela v planu prelaz Stelvio (2757m), ki je drugi najvišji prelaz v Evropi. Vzpon sva začela iz vasi Prato alo Stelvio, sledi pa dokaj enakomeren in dolg vzpon. Do najinega odhoda iz Dolomitov sva prekolesarila še nekaj vzponov in se na poti domov ustavila v Avstriji. Iz vasi Heiligenblut sva skočila še na Hoctor(2504m) in nadaljevala še naprej na Edelweiβ-Spitze (2571m). Na poti nazaj proti kampu pa sva zavila še proti platoju Kaiser-Franc-Josef (2369m) in si pogledala znamenito ploščad pod grossgloknerjem. In ni čudno da se ob vsej tej gmoti avtomobilov in avtobusov ledenik res nebi topil.

Rest day.

Pa gremo na Stelvio.

Hana Pantani :-).

Obvezno slikanje pred tablo Stelvio.

Zadnje serpentine proti vrhu prelaza.

Lago di Caezza.

 Edelweiβ-Spitze (2571m). 

Turist na ledeniku.

Podaljšan vikend v Bovcu sva spet presedela na kolesu. Prvi dan na Predel in Mangart, drugi dan pa na Vršič z obeh strani, saj sem hotel malo potrenirati za prihajajoči Juriš na Vršič. Sem pa imel srečo da me je Hana potegnila skozi  Trento saj sem preživljal totalno krizo na kolesu. Bo treba kakšno čokolado več pojest:-).

V začetku septembra pa smo šli Hana, Marinc, Košir in jaz na že prej omenjeni Juriš. Rezultat ni bil slab(47 min.) bo pa treba za malo bolj soliden čas, bo potrebno narediti kakšen kilometer več na kolesu.

Sredi septembra sva z Blažem vodila tabor za perspektivne alpiniste na Vršiču. V soboto sva plezala v Jerebici smer Ludra, pa sva žal morala obrniti zaradi moje poškodbe stegenske mišice pridobljene v prvem raztežaju.

Sedaj pa upam na kakšen lep jesenski dan, ki ga bi izkoristil za kakšno plezanje v Koglu ali pa Skuti.

NORVEŠKA - LOFOTI

NORVEŠKA - LOFOTI  28. februar - 10. marec 2013

V začetku marca sem preživel čaroben teden na severu Norveške. S Tinetom Cudrom sva se odpravila na Lofote. To je območje, ki leži znotraj polarnega kroga in ima vse značilnosti severnih dežel.  Na tamkajšnjo klimo vplivajo trije tokovi: severnoatlantski, zalivski in norveški tok. Lofoti imajo očarljivo pokrajino, zanimive vrhove, najbolj neverjetno pa je videti, da se vrhovi vzpenjajo naravnost iz morja.

28. februar 2013

Pot sva pričela na Beneškem letališču in preko letališč Frankfurt in Stockholm, pozno zvečer pristala v zadnjem večjem mestu na severu Švedske, Kiruni. Na letališču sva prevzela avto in se v mrazu ter snežnem metežu odpravila do najbližjega parkirišča, kjer sva prenočila v avtomobilu. Ponoči je bilo kar nekaj stopinj pod ničlo, zato sva se zjutraj med nakupovanjem hrane za prihajajoči teden vidno ogrevala. Pot sva na Švedskem pričela predvsem zaradi ugodnejših cen.

1. marec 2013

Za Skandinavijo je povsem normalno, da so ceste zasnežene in poledenele, zato sem v začetku vozil precej zadržano. Po nekaj urah vožnje sem ugotovil, da je avto, opremljen z dobrimi zimskimi gumami z žebljički in da ni nič narobe, če vozim malo bolj korajžno. Po približno šestih urah vožnje sva prispela v majhno mesto Svolvær, kjer sva se nastanila v hostlu. Popoldan sva preživela v raziskovanju in nabiranju informacij o razmerah v hribih. Na najina vprašanja ni bilo odgovorov, edino kar sva izvedela je bilo, da je teden pred najinim prihodom deževalo in da zato ni nikakršnega sledu o ledu v stenah.

2. marec 2013

Odpravila sva se odpravila v izvidnico. Na začetku sva se odpravila v Heninngsvær, vas na otoku, kjer imajo celo plezalno steno in tako imenovani »Climbing cafe«, ki pa je bil na žalost zaprt.

Ker v vasi ni bilo mogoče pridobiti informacij, sva se odpravila pod severno steno Vågakallna. Po dobri uri hoje sva prišla pod steno, kjer sva ugotovila, da so razmere v spodnjem delu dobre, zato sva pod balvanom pustila nekaj opreme za naslednji dan. 

3. marec 2013

Zjutraj sva se po znani poti povzpela do balvana, kjer sva pustila opremo. S plezanjem sva začela v družbi sončnih žarkov, ki pa so žal trajali le malo časa. V spodnjem, začetnem delu smeri sva plezala nenavezana, saj so bile razmere zelo dobre, stena pa ne tako zelo strma. Vzpenjala sva se zelo hitro, le na nekaj mestih je bilo potrebno nekaj več previdnosti, saj je bil sneg slabši (sugar snow). Višje je stena postala strmejša in razmere veliko slabše, zato sva se začela varovati. V steni je bil neuporaben sneg, z žledom prekrite skale, ter zaledenele poči, zato nama je nameščanje varoval vzelo kar nekaj časa, tako da sva na vrh smeri prišla okoli druge ure popoldan. Na vrhu je bilo vreme spet sončno, tako da je bilo plezanje poplačano s pogledom na okoliške vrhove, otoke in fjorde. Nepozabni trenutki. Med opazovanjem okoliških sten sva v sosednjem hribu Stortinden opazila izredno lepo linijo. Sestopila sva po izraziti grapi, ki vodi na južno stran Vågakallna, vse do morja. Nato pa sva se med balvani ob morju prebijala nazaj do izhodišča.

4. marec 2013

Dan sva izkoristila za počitek, ogled norveške pokrajine in raziskovanje sten, ki so od mesta v katerem sva bivala oddaljene več kot sto kilometrov. Stene, ki sva si jih ogledala so bile na južnem delu Lofotov, kjer ni bilo ne snega, kaj šele ledu, zato sva se praznih rok in z dolgimi nosovi vrnila v hostel. Vseeno pa sva si na poti ogledala liniji v ostenju Nordfjelleta. Preostanek dneva sva preživela v načrtovanju prihajajočega dne.

5. marec 2013

Zbudila sva se v vetrovno in sneženo jutro, zato sva načrtovani odhod malce preložila. Okoli desete ure dopoldan je sneženje prenehalo, tako da sva se odpravila pod steno, ki sva si jo ogledala prejšnji dan. Dostop do stene je bil zelo kratek, primerljiv z lažjimi dolomitskimi pristopi. Hitro sva pričela s plezanjem, pri katerem so naju ovirali pršni plazovi. Predvidevava, da je spodnji del smeri v slabših razmerah nepreplezljiv. Višje so bile razmere zelo slabe, zato sva morala ohraniti mirno glavo. Smer je ponudila s tankim, ponekod že nekoliko odstopljenim ledom in snegom. Po dveh raztežajih plezanja v slabih razmerah sva priplezala do položnejše grape, po kateri sva nadaljevala do vrha smeri. Sestopila sva na drugo stran, nazaj do avtomobila. Kasneje sva govorila z lokalnim vodnikom, ki nama je omenil, da sva verjetno preplezala še zadnjo logično linijo v steni Nordfjelleta (528m).

6. marec 2013

V načrtu sva imel, da se odpraviva do hriba po imenu Abrahamstinden. Več dejavnikov je pripomoglo k temu, da nisva prišla niti pod steno. Potolažila sva se, da se vse stvari zgodijo z razlogom in se posvetila plezanju 150 metrskega slapu.

7. marec 2013

Vremenska napoved za prihajajoče dni je bila izredno ne obetavna, zato sva se odločila, da se odpraviva v dolino Spansdalen. Dolina ponuja plezanje lednih slapov. Odpravila sva se do mesta Narvik v katerem je zelo snežilo, zato naju je začelo malo skrbeti, kako bo z najinim plezanjem naslednji dan. 

8. marec 2013

Prebudila sva se v jasno jutro, tako da o plezanju ni bilo pomislekov. Odpravila sva se v načrtovano dolino Spansdalen in poiskala slap Henrikafossen. Tudi na Norveškem se ukvarjajo z ovčje rejo in ker se tudi Tine spozna na ovce, sva se pred dostopom ustavila še na kmetiji, kjer imajo ovce. Z lastnikom smo malce pokramljali, si predali znanja in nasvete, nato pa sva se zapodila pod slap. Bil je slabo narejen, zato sva plezala po težjih prehodih. Poleg tega pa je bilo neznosno mraz, tako da se nama je »nohtalo« v vsakem raztežaju. Če ne drugače, nama bo zaradi tega ostal v spominu. Do avtomobila sva se vrnila malo pred nočjo. Pogled na termometer je bil skoraj neverjeten, kazal je - 23°C. V avtu bi lahko imela še dodatne grelne naprave, da bi se dodobra segrela. Po hladnem plezanju sva se vrnila v Narvik. 

9. marec 2013

Najin kratek plezalni oddih se je bližal koncu. Dan sva preživela v avtu, saj sva se morala vrniti na Švedsko. Iz Kirune sva še isti dan poletela v Stockholm in si privoščila večer ob ugodnem pivu (4€).

10. marec 2013

Preko Frankfurta sva se vrnila v Benetke in se polna spominov vrnila v Slovenijo.

Teden plezanja na severu Evrope je minil prehitro. Dnevi so bili nepozabni, prav tako doživetja, pogledi, pokrajina in norveški način življenja. Zato sem se odločil, da se bom na Norveško zagotovo še vrnil.

PREPLEZANE SMERI:

• Vågakallen (943m),  MIEUX VAUD TARD QUE JAMAIS V/4; M6, 650 m

• Nordfjellet (528m), FUNNY ROUTE:  IV/4+, 400 m

• Neznani slap, WI4+, 150m

• Spansdalen, HENRIKAFOSSEN: IV/5+; 300 m

Vasica  Heninngsvær. 

Vågakallen (943m).

Jutranji dostop pod  Vågakallen. 

Tine se plazi iz luknje kjer sva imela nekaj opreme.

Super razmere na vstopu smeri  MIEUX VAUD TARD QUE JAMAIS.

Zanimivi prehodi skozi žlebove v spodnjem delu smer.

Zgornji del stene  Vågakallena.

Tine v lednem raztežaju z zelo slabim ledom.

Začetek najtežjega raztežaja.

Izstop iz težjega raztežaja.

Pogled proti mestu  Svolvær.

Izstopni raztežaj v nepredelanem snegu in z malo možnosti za varovanje.

Vesela na vrhu.

Razgled z vrha Vågakallena.    

Tine med sestopom.

Dereze, cepini, sneg, morje ponavadi ne gre skupaj na Lofotih nič nenavadnega.

Zanimivo plezanje po požlejenih skalah.

Načrtovanje.

Rulten.

Abrahamstinden.

Vstop v smeri  FUNNY ROUTE.

Nordfjellet (528m).

Polenovke.

Vojaški muzej 2. svetovne vojne.

Narvik v snežnem metežu.

Slap Henrikafossen.

1, raztežaj

Zebe!!!