LIGHT IN STUPID IN ALASKA
ČLANI ODPRAVE:
Rok Blagus (letnik 1982, alpinist od 2001, alpinistični inštruktor od 2005)
Matej Kladnik (letnik 1983, alpinist od 2003, alpinistični inštruktor od 2006)
Tine Cuder (letnik 1979, alpinist od 2000, alpinistični inštruktor od 2004)
1. ALJASKA
Aljaska je največja država ZDA (1.530.700 kvadratnih km). To je dežela visokih gorskih vrhov, ledenikov in gozdov, dežela enkratnih, nedotaknjenih naravnih lepot. 27 odstotkov površine Aljaske zavzemajo narodni parki ali pa živalski rezervati. Skoraj tretjina države leži severno od tečajnika, najzahodnejšo točko loči od Rusije le 83 km širok beringov preliv. Zanimivo je, da na takšni ogromni površini živi le 600.000 prebivalcev, pa še od teh jih prebiva skoraj polovica na jugu, okoli mesta Anchoreage in v glavnem mestu Juneauju.
Aljaska je dobila ime po aleutski besedi, ki pomeni velika dežela. Pokrajina in podnebje te države prav gotovo opravičujeta to ime. V Aljaškem gorovju je najvišja gora ZDA - Mount McKinley (6.194 m). Narodni park Denali, ki jo obkroža, je enkraten živalski rezervat, kjer najdemo grizlije, karibuje, lose in trope volkov.
Doline in nižine so večinoma ledeniškega izvora. Na Aljaski je še vedno izredno veliko ledenih gmot. Okoli Anchoreagea je nekaj rodovitne zemlje, sicer pa večina zemlje ni primerna za poljedelstvo. Gozdovi pokrivajo približno 1/3 države, središče lesne industrije pa je na jugovzhodu.
Aljaska leži v vulkanskem pasu - delu ognjenega prstana Tihega oceana. Večina še delujočih vulkanov je na Aleutskih otokih, ki se raztezajo na jugozahodu. V narodnem parku Katmai, na Aleutskem polotoku je Dolina deset tisoč dimov (Valley od the Ten Thousand Smokes), ki je ostanek močnega izbruha gore Katmai leta 1912. Na Aljaski so pogosti tudi potresi.
Podnebje Aljaškega polotoka je v bližini obal večinoma zmerno. Povprečne letne temperature se gibljejo okoli 10 stopinj v poletnih in okoli 0 stopinj celzija v zimskih mesecih. Celo na arktičnem visokem severu so zimske temperature zaradi blažilnega vpliva toplih pacifiških tokov razmeroma zmerne in se gibljejo okoli -24 stopinj celzija. Poletja so sončna in presentljivo topla, saj se temperature dvignejo tudi do 32 stopinj celzija.V notranjosti dežele vladajo skrajonosti. Povprečne poletne temperature so okoli 24 stopinj, zimske pa tudi do -64 stopinj celzija. Padavine so na južnem delu Aljaske dokaj obilne, na hladnem severu in v notranjosti pa pade manj kot 255 mm dežja in snega na leto.
2. NAČRTI IN RAZMIŠLJANJA PRED ODPRAVO
Prihodnost alpinizma vidim predvsem v hitrih vzponih z minimalno količino opreme. Aljaska je v zadnjem času postala nekakšna zibelka takega načina plezanja. 24 urni dan in izredno velike višinske razlike omogočajo dobro pripravljenim alpinistom plezanje v »single pushu« tudi do 60 ur. Cilj odprave je bil spoznati omenjeni način plezanja, spoznati sebe in pridobiti potrebne izkušnje za prenos tovrstnega sloga plezanja tudi v Himalajo. Časi, ko se je na sedem in osem tisočake plezalo v »težkem« alpskem slogu z ogromno odvečne opreme (šotori, hrana, oprema za bivakiranje) po 5, 10 in več dni, se po mojem mnenju bližajo koncu.
Glavni cilj odprave je bilo plezanje v single pushu na Denali. Za smer vzpona smo si izbrali klasično smer Cassinov raz v južni steni Denalija. Smer je bila preplezana leta 1961 v odpravarskem slogu. Danes smer naveze plezajo v težkem alpskem slogu, povprečni čas plezanja pa je še dandanes daljši od štirih dni. Klub številnim navezam, ki pridejo pod Denali z željo preplezati to »mega klasiko«, na leto uspe v povprečju le trem navezam.
Za »ogrevanje« bomo poizkušali preplezati tehnično precej zahtevno a zaradi relativno nizke višine smeri (700m) precej primerno steno Mini Moonflower v Mont Hunterju. V skladu s počutjem med tem vzponom bomo potem ali vstopili v katero izmed smeri v Moonflower Butress ali pa se že po tem vzponu (verjetneje) odpravili proti Denaliju. Za začetek se mislimo na vrh zaradi prepotrebne aklimatizacije, ki mora biti za plezanje v single pushu brezhibna, povzpeti po normali smeri. Po opravljeni aklimatizaciji se bomo v primeru dobrih razmer lotili glavnega cilja. V primeru slabših razmer (vremena) imamo pripravljena dva rezervna cilja. In sicer West Rib v južni steni ter vzpon po eni od štirih smereh v stenah Father and SonS v predstenju Denalija.
Aljaska je tudi nadvse primerna za uvajanje mladih v drug trend, ki se pojavlja v Himalaji, in ki se bo po moje kmalu razširil tudi po Sloveniji. Vedno več odprav namreč nima kuharjev, pomočnikov in drugega osebja, kar naredi odpravo, če vemo, da je potrebno za kuharja plačati okoli 2000 USD, precej cenejšo in zato bolj dosegljivo, tudi mladim. Menim, da je bil omenjeni cilj za mlade nadvse primeren, saj zaradi relativno nizkih tehničnih težav in ogromne višinske razlike (cca. 2700m) omogoča spoznavanje z omenjenim načinom plezanja. 5 tedensko bivanje na ledeniku, kar je tudi čas bivanja himalajske odprave v baznem taboru, pa je brez dvoma dobra priprava na omenjeni drugi himalajski trend.
3. KAKO PRITI TJA
Na čeloma obstajata dve možnosti kako odleteti na Aljasko. In sicer lahko na Aljasko letite direktno iz Frankfurta (let Frankfurt Ancorage) z letalsko družbo Condor. Omenjena možnost pa ima pomanjklivost. Večino sedežev imajo rezervirane turistične agencije, tako da nakupe vozovnic za širšo javnost omogočijo šele kakšen mesec pred datumom leta, pa še takrat ni nujno, da bo na letalu splih kakšen prost sedež. Cena te variante je bila letos okoli 250.000 sit z vsemi letališkimi taksami.
Druga, daljša in nekoliko manj prijetna možnost je let iz Franfurta v Portland, od tam v Seatle in od tam naprej v Anchorage. Velik problem predstavljajo standardne zamude Adrijinih letov v Frankfurt. Med našim letom je imel Adrijin let 20 min zamude, kar je pomenilo, da so nas mogli pri Lufthansi počakati, to pa je pomenilo, da je imel tudi let v Portland 20 min zamude. Ker smo potem še (pre)dolgo čakali na prtljago (pri letih v ZDA moraš pri prvem vhodu v državo dvigniti prtljago in jo prenesti čez carinsko kontrolo), ki je seveda ni bilo, smo zamudili let iz Portlanda v Seatle. Tja so nas potem spravili s kombijem. Priporočam torej, da kupite tako karto, kjer so časi med leti daljši, pa četudi to pomeni, da boste mogli v kakšnem mestu prespati noč. Cena vozovnice je bila za mladince 249.500 sit, za ostale 279.500 sit.
Poseben problem predstavlja tudi prtljaga. Na letih v ZDA imate lahko 2 kosa ptrljage po 50lbs=24kg, smuči morate plačati posebej, potrebno pa je tudi v naprej povedati, da boste s seboj nosili smuči. V našem primeru je prtljaga tako na letu na Aljasko kot na letu v domovino zamujala za en dan, kar morate upoštevati pri načrtovanju svojega potovanja.
4. ANCHORAGE
Ancorage je s 300.000 prebivalci največje mesto Aljaske, ni pa tudi glavno mesto, glavno mesto je Janueau. Letališče se nahaja ob morju na skrajnem sz delu mesta. Pred glavnim terminalom vsako uro ustavlja avtobus številka 7a, ki vas pripelje v center mesta.
a. prevozi znotraj Ancorage-a
Mestni avtobusi vas pripeljejo praktično povsod, problem je le, ker vozijo sila po redko (na vsake pol ure). Dnevna vozovnica (v enem dnevu lahko opraviš neomejeno število voženj) vas bo stala 4$.
Dobro razvita je tudi mreža taksijev, vendar pa so precej dragi in zategadelj za študente manj privlačni. Za prevoženo miljo boste plačali 4$.
b. nakupovanje
V Ancoragu je mnogo trgovin, vendar pa če morate kupiti več različnih stvari (posode, hrana) se vam splača obiskati katerega izmed nakupovalnih središč (aljaški BTC). Eden od takih središč je Diamond center (tja vas pripelje avtobus 7 in 7a, diamond center je končna postaja obeh linij). Od trgovin so najbolj znane Wall Mart (daleč najcenejša, tu se vam splača kupiti posodo in osnovno hrano, priboljškov tu ne boste dobili, pa tudi ponudba je zelo okrnjena), Fred Meyers (precej dražja, vendar pa boste tu dobili prav vse) in Carrs (za odtenek cenejša kot Fred Meyers, tudi tu boste dobili prav vse kar vam poželi srce).
Costco
www.costco.com
Fred Meyer
www.fredmeyer.com
Nagley' s General store-Talkeetna
www@nagleysgeneralstore.com
Za nakup outdoor stvari sta vam na voljo dve trgovini, in sicer REI (Recreational Equipment Center Incorporative) in AHM (Alaska Hiking and Mountaniering). Obe se nahajata le nekaj minut hoje narazen, ponudba je nekoliko boljša v REI-u, cene pa so zelo podobne. Trgovini najdete na 1200W Nortern Lights Blvd. Če potujete z avtobusom št. 7 ali 7a od letališča proti centru, greste dol na postaji na križišču Spenard in Nortern lights, REI je na levi strani, AHM na desni. Bencin, ki ga potrebujete za kuhanje na ledeniku, se dobi pri letalskem prevozniku in ga dobite na ledeniku, če se odpravljate na ledenik Kahiltna ali pa v njihovi pisarni v Talkeetni, če se odpravljate na druga področja.
Recretional Equipment, Inc
www.rei.com
Alaska Mountaineering and Hiking
www.alaskamountaineering.com
c. spanje
Spanje v Ancoragu je precej drago. Moteli in hoteli so od 100$ na osebo na dan, hostli so nekoliko cenejši od 20$ na osebo na dan. Mi smo bivali v hostlu Spenard. Hostel je zelo lep in čist, moti pa nekaj pravil. V hostlu ni dovoljeno pitje alkohola, recepcija je odprta le od 9am-1pm in od 9pm do 10pm in zelo so občutljivi na tiho uro, ki je od 10pm-7am (med časom tihe ure ni dovoljena uporaba kuhinje, telefona, ki je sicer brezplačen, in tuša). Za prevoz od letališča do hostla boste plačali 8$, lahko pa do hostla pridete tudi z avtobusom. Če greste od lčetališča proti mestu z avtobusom št. 7a, greste dol na postaji takoj za prvim Mc Donaldsom, ki ga boste videli na levi. Od postaje greste čez cesto in zavijete levo. V prvi ulici nato še enkrat zavijete levo in po 500m na desni vidite hostel.
d. prehranjevanje
Hrana v restavracijah je precej draga, od 12$ za obrok dalje, tako da smo si večinoma kuhali sami v hostlu. Sicer pa je v Ancoragu mnogo restavracij, ki bodo zadovoljile vse okuse (mehiške, japonske, kitajske, italijanske, ljubitelje pic...).
Pijačo se kupuje v posebnih liquer shopih, imejte pa s seboj nujno osebni dokument. Alkohol je namreč nemogoče kupiti brez le-tega, pa četudi izgledate stari sto let. Enako velja za restavracije.
5. TALKEETNA
V Talkeetno, ki je izhodišče za hribe, se odpravimo z enim od shutttle servisom, ki je tudi najbolj ugodna možnost. Cena prevoza v eno smer stane od 50 do 70 $.Predčasno je treba narediti rezervacijo. Do Talkeetne se lahko peljemo tudi z vlakom (70 $ za eno smer) ali pa z letalom. Možen pa je tudi avtoštop.
V Talkeetni najprej opravimo formalnosti na ranger postaji, potem pa se odpravimo do letalskega prevoznika ki nas bo odpeljal na ledenik, rezervacijo opravimo že nekaj mesecev prej po elektronski pošti. Povratna karta stane 465 $ na osebo. Veliko ljudi priporoča prevoznika Talkeetna Air Taxi, ki naj bi bil najbolj zanesljiv in leti tudi v malo slabšem vremenu, nudi pa tudi brezplačeno spanje v njihovem bunk house-u.
Avto prevozniki:
Alaska Backpackers Shuttle
abst@juno.com
Alaska Trails
www.alaskashuttle.com
Denali Overland Transportation
www.denalioverland.com
Talkeetna Shutltle Service
www.denalicentral.com
Letalski prevozniki:
Doug geeting Aviation
www.talkeetnaalaska.com
Fly Denali
www.flydenali.com
Hudson Air Taxi
www.hudsonair.com
K2 Aviation
www.flyk2.com
Talkeetna Air Taxi
www.talkeetnaair.com
6. VZPONI
a. Mont Francess
b. Denali
c. Ruth Gorge
7. KRONOLOŠKI POTEK ODPRAVE
25.5. 2006 Let Brnik-Frankfurt-Portland-Seatlle-Ancorage
26.5. 2006 Prihod v Ancorage ob 3 40 am. Izvemo, da ni prtljage. Nastanitev v hostlu. Nakup hrane, posod, goriva in ostalih manjkajočih malenkosti.
27.5. 2006 Ob 4 am dobimo prtljago. Ob 8am prevoz Ancorage-Talkeetna. Ob 10 30 am sestanek na ranger stationu. Še isti dan uredimo vse potrebno za let na ledenik, vendar pa naš let preložijo zaradi močnega vetra. Prespimo v Bunk housu.
28.5. 2006 Ob 10 30 am let na ledenik Kahiltna. Tam postavimo šotore in se ustalimo za nekaj dni.
29.5. 2006 Okoli 10 am gremo pod S steno Mont Hunterja na oglede, razmere so zardi majhne količine padavin v spomladanskem obdobju zelo slabe.
30.5. 2006 Sneži zato počivamo.
31.5. 2006 Sneži zato še vedno počivamo.
1.6. 2006 Zjutraj je vreme lepo, zato sušimo opremo. Ob 8pm dobimo novo vremensko napoved, ki že za jutri popoldne obeta poslabšanje. Ob 9pm se odpravimo proti steni Mont Francesa.
2.6. 2006 ob 7 30 am se vrnemo v bazo. Celotna krožna tura je trajala 11h. Preostanek dneva večino prespimo.
3.6. 2006 Ker vremenska napoved obeta le še dan dva lepega vremena se odločimo, da se prestavimo v tabor na 4200m. Zvečer piha tako močan veter, da odhod prestavimo za en dan.
4.6. 2006 Ob 4pm se odpravimo na pot.
5.6. 2006 V taboru na 3300m počivamo nekaj ur, potem pa ob 4 pm nadaljujemo s potjo do baze na 4200m, ki jo dosežemo ob 10 pm.
6.6. 2006 Sneži zato počivamo.
7.6. 2006 Sneži zato počivamo.
8.6. 2006 Kljub slabemu vremenu (sneg, megla) se po normalki vzpnemo do high campa na 5200m in se vrnemo v bazo na 4200m).
9.6. 2006 Sneži zato počivamo.
10.6. 2006 Sneži zato počivamo.
11.6. 2006 Sneži zato počivamo.
12.6 . 2006 Sneži zato počivamo.
13.6. 2006 Vrme boljše. Čakamo na ustalitev snežnih razmer. Pripravimo opremo za vzpon v Cassinu.
14.6. 2006 Sneži, a kljub temu po West rib cut offu odnesemo opremo do grebena od koder se spustiš pod južno steno.
15.6. 2006 Zjutraj vreme lepo zato ob 8 am štartamo pod južno steno. Ob 4 30 pm smo pod steno in nekaj malega pojemo in popijemo. Ob 7 pm začnemo s plezanjem.
16.6. 2006 Že od polnoči sneži a nadaljujemo. Ob 7am smo pod drugo skalno pregrado. Sneženju se pridruži še veter, zato obreno.
17.6. 2006 Ob 00 30 am smo pod steno, ob 6 am v ski hill campu, ob 10 am v letališli bazi na 2200m. Preostanek dneva jemo in spimo.
18.6. 2006 Počivamo.
19.6. 2006 Rok in Marko Prezelj gresta zjutraj v Ruth Gorge in popoldne pod južno steno Mont Barrila na oglede. Tine in Matej gresta zvečer v enem zamahu v bazo na 4200m.
20.6. 2006 Vreme v Ruth Gorgu je slabo zato Marko in Rok odhod v steno prestavita na naslednji dan. Tine iz baze na 4200m sestopi v letališko bazo in se v naslednjih dneh vrne domov. Matej vztraja.
21.6. 2006 Rok in Marko ob 7 am štartata iz šotora proti južni steni Mont Barilla (smer Cobra pillar), ob 8 am pričneta s plezanjem, ob 1 am naslednjega dne sta na vrhu. Matej gre po normalno smeri do Denali passa in sestopi nazaj v bazo na 4200m.
22.6. 2006 Marko in Rok ob 8 am priabzajlata pod steno in sta ob 9 am nazaj v šotoru. Preostanek dneva prespita. Matej se iz šotora, ki mu ga raztrga veter preseli v snežno luknjo.
23.6. 2006 Marko in Rok počivata, vreme je slabo. Matej v sončnem vrmenu ob 5pm štrata proti južni steni.
24.6. 2006 Marko in Rok ob 4 pm letita v Talkeetno. Matej ob 2 am po kratkem počitku vstopi v Cassinov raz, na Cassin ledgu si privošči kratek odmor in ob 7 am nadaljuje s plezanjem. Ob 4 pm pride na vrh druge skalne pregrade in počiva do 7 pm.
25.6. 2006 Matej ob 5 30 am pride na vrh Denalija in po normalki sestopi v bazo na 4200m, tja pride ob 9 am. Ob 10 pm je z vso opremo že na poti v dolino.
26.6. 2006 Matej ob 4 am pride v letališko bazo na 2200m. Ob 5 pm gre nazaj na camp na 3300m, kjer je pustil nekaj opreme. V letališko bazo se vrne do polnoči.
27.6. 2006 Matej ob 7 15 pm leti v Talkeetno, kjer sae srečata z Rokom.
28.6.-4.7. 2006 Potepava se po Aljaski in malo tudi plezava.
5.7. 2006 Prevoz Talkeetna-Ancorage. Nastaniva se v hostlu.
6.7. 2006 Zvečer greva na letališče.
7.7. 2006 Let na relaciji Ancorage-Seatlle-Potrland-Brnik.
8.7. 2006 Ob 11 25 am priletiva na Brnik.
8. STROŠKI
1. letalske karte: 780.000,00 sit (=4180,00 $)
2. hrana letališče 16,92 $
3. prevoz letališče hostel: 16 $
4. spanje v Anchorage (prihod) 126 $
5. hrana-zajtrk Anchorage 20,25 $
6. hrana in posode (Wall Mart) 192 $
7. plni, podloge za šotore, bencin 175,45 $
8. hrana (priboljški Carrs) 91 $
9. pivo 17 $
10. vstopnina v park 630 $
11. hrana Talkeetna (jam in toast) 16,95 $
12. prevoz Talkeetna Kahiltna 1495 $
13. prevoz Ancorage-Talkeetna 156 $
14. Avtobus Ancorage (dnevna karta) 12 $
15. hrana Talkeetna (restavracije) prihod 74 $
16. dodatna hrana (Fred Meyers) 62 $
17. prevoz Talkeetna Ancorage 40 $
18. hrana Talkeetna odhod 60 $
19. pivo odhod 35 $
20. Avtobus Ancorage odhod 8 $
21. Spanje Ancorage odhod 42 $
22. hrana trgovina Ancorage odhod 22 $
23. hrana trgovina Talkeetna odhod 10 $
Skupaj 7497,57 $
Skupaj na osebo 2499,19 $
9. POVZETEK DOSEŽKOV
Mont Frances (3400m), Smer po SZ grebenu (IV 5.8 60st. 1200m), 11h camp to camp, single push. Cuder, Kladnik, Blagus.
Mont Barille (3400m), Cobra pillar (VI 5.11 (A0) 50st. 900m), 26h camp to camp, single push. Prezelj, Blagus.
Denali (6194m), Cassinov raz (alaska 5 5.8 AI4 2700m), 40h camp to camp, solo single push. Kladnik.
DNEVI NA ALJASKI
Za skupno plezanje na Aljaski sva se najprej dogovarjala s Tinetom, ko pa sva povedala še Roku je bil tudi on takoj za. Tako smo na dan mladosti proti Aljaski poleteli Tine Cuder, Rok Blagus in Matej Kladnik.
Po manjših zapletih smo le prileteli na Aljasko, v mesto Anchorage, vendar z nami ni bilo naše prtljage, v kateri je bila vsa alpinistčna oprema. Po nakupovanju in urejanju formalnosti na »ranger« postaji smo se kaj hitro znašli na ledeniku Kahiltna.
Sledilo je urejanje tabora, spoznavanje okolice in ekipe Slovenske vojske, v kateri je bil tudi Kamničan Marko Prezelj. Naš prvi cilj, vzpon na Mont Hunter, je zaradi slabih razmer v steni splaval po vodi, saj so bile razmere zaradi majhnih količin snega v spomladanskem obdobju zelo slabe, pa tudi vreme je bilo tipično za Aljasko.
Ko smo izvedeli za dva dni lepega vremena, smo se kar na hitro odpravili proti steni Mont Francesa. Odločili smo se za smer po severozahodnem grebenu. Sama smer ni nič posebnega, vendar si jo bom zapomnil za vedno. Ko smo plezali zadnji skalni del, je Tine plezal kot prvi, midva z Rokom pa za njim. Roka sem spustil nekaj metrov naprej, potem pa tudi sam začel s plezanjem. Po nekaj preplezanih metrih je kar naenkrat name padel granitni blok, takoj za njim pa še eden. Zadela sta vrv, ki se je v trenutku pretrgala in že sem letel s hrbtom proti prepadu. Nekako sem se le ustavil pet metrov nižje v mehkem snegu – pred tisočmetrskim prepadom! Bil sem v šoku, vendar smo hitro napredovali in za celo krožno turo potrebovali enajst ur.
Ker nam vreme ni bilo naklonjeno, smo se v naslednjih dneh odpravili proti baznemu taboru pod Denalijem, kjer so nas pričakali fantje iz Slovenske vojske. Vreme ni bilo nič kaj obetajoče, zato smo se po dveh dneh počitka kljub slabemu vremenu odpravili po normalki na »highcamp«, ki leži na 5200 metrih. Nato je spet sledilo obdobje slabega vremena. Večino časa smo preživeli v šotoru in v skupni jedilnici, kjer smo slišali kar nekaj alpinističnih in vojaških prigod. Vreme se je končno izboljšalo in z njim tudi razmere v steni. Ker sta imela Mark in Matej isti cilj kot mi trije (Cassinov raz v južni steni Denalija), smo se odločili, da v steno odidemo skupaj. To je bilo za nas zelo prikladno, saj Mark dobro pozna steno. Že nekaj let nazaj je namreč s Kochom zarisal novo smer v južni steni Denaliju, ki velja za eno najtežjih smeri na Aljaski. Naslednji dan smo kljub sneženju po West rib cut off-u odnesli opremo do grebena, od koder smo se spustili pod južno steno Denalija.
Zjutraj je bilo vreme lepo, zato smo ob osmih štartali pod južno steno in ob pol petih popoldne dosegli začetek japonskega kuloarja, ob sedmih zvečer pa začeli s plezanjem. Mark in Matej sta odrinila uro pred nami. Ob polnoči je že snežilo, kmalu se je sneženju pridružil še veter, zato smo se okoli sedme ure zjutraj odločili za sestop – po preplezani polovici stene. Zaradi novozapadlega snega se nam je pod nogami stalno plazilo, po 30-ih urah pa smo končno prišli pod vznožje stene kjer, smo srečali dva Američana, ki sta se tudi odločila za povratek. Skupaj smo se po Dolini smrti le prebili do »ski hill campa«, nato pa po petih urah le prišli v letalsko bazo, in po 53-ih urah brez spanja smo se kaj kmalu vsi trije znašli v šotoru. Mark in Matej sta kljub slabemu vremenu prišla na vrh Denalija in se po 40-ih urah spet vrnila v bazo. Mark je bil zelo zaskrbljen, ker se nismo javili, vendar v tistem trenutku nismo mislili na to. Ko so vsi vojaki opravili z Denalijem, so se vrnili v letalsko bazo in v naslednjih dneh odšli nazaj proti civilizaciji. Ostal je le Mark, ki se je dogovoril za plezanje z Rokom; skupaj sta odšla v Ruth Gorge. Midva s Tinetom pa sva se vrnila v bazni tabor pod Denali. Tine je ves čas tožil zaradi pomrznjenih prstov na nogi, ponovno sneženje pa ga je končno odvrnilo od nadaljnega čakanja na lepo vreme, zato se je odločil za predčasno vrnitev domov.
Tako kar naenkrat ostanem sam, slovenski jezik zamenjam za angleščino, po glavi pa mi hodi misel, da bi se sam lotil južne stene, vendar me je strah slabega vremena ki bi me lahko zajelo v steni. Nato spet sledi slabo vreme in v bazi sem totalno zdolgočasen. Dneve mi popestri veter, ki mi popolnoma raztrga šotor. Tako se preselim v snežno luknjo, nato pa kot strela z jasnega: »V prihodnjih dneh bo nad Denalijem visok zračni pritisk, ki je pokazatelj lepega vremena!«
23. junija se po že znani poti odpravim proti steni. Od »West riba« do »Cassina« je 300 metrov višinske razlike, ki jo je treba premagati po ledeniku. Ves čas se varujem, da se ne bi ponovila zgodba iz Peruja, ko sem se kar naenkrat znašel v ledeniški razpoki. Sam vzpon poteka brez problemov, zato se nad drugo skalno stopnjo odločim za počitek in na udobnem bivaku zaspim za dve uri, nato pa nadaljujem naprej. Nekje 700 metrov pod vrhom se odločim za kuhanje čaja. Ker sem po naravi zelo »spreten«, mi iz nahrbtnika pade posoda za kuhanje, zato poskušam staliti sneg v termovki. Tudi ta po nekaj minutah katapultira v dolino in tako ostanem brez pijače. Nadaljujem z vzponom, proti vrhu me neznosno zebe v prste, zato si prste na nogah zmasiram in obujem domače volnene nogavice. Okoli šeste ure zjutraj pridem na vrh Denalija. Občutki so neverjtni. Za sabo imam 2700 metrov stene, vendar mi je sestop nekoliko odveč. Kljub temu kmalu začnem z njim in kaj kmalu pridem v »high camp«. Ker sem popolnoma izčrpan in dehidriran, odprem nek šotor, v katerem sta dva Američana. Patricia in Bob mi dasta nekaj za pod zob in polno termovko čaja za popotnico. Zadnjih 100 metrov sestopa mi tako hitro mine in po 40-ih urah sem spet v svoji snežni luknji. Veselje z mano delijo tudi ostali v bazi; nazdravimo z viskijem, nato pa se kaj kmalu znajdem v topli spalki. V naslednji dneh sledi transportiranje opreme v letalsko bazo, od koder po tridesetih dneh bivanja na ledeniku poletim proti Taaletni, kjer me čaka hamburger, pivo in seveda nekaj več ženske družbe. Na letališču srečam Roka, ki je z Markom preplezal težko skalno smer, in hitro odkorakava v mesto ...
Zadnjih nekaj dni preživiva na taborjenju ob jezeru, kjer si dneve krajšava s športnim plezanjem. Potovanje proti domu poteka brez zapletov.
Odprava na Aljaski je povsem uspela, zato se nedvomno veselim novih alpinističnih izzivov.
