Poročilo odprave Kangbačen 2007
Trajanje: 21. 09. – 09. 11.2007
Cilj: SZ stena Kangbačen (7908 m), nova smer
Rezerva: Kiratčuli (7365 m),
Moštvo:
- Tone Škarja, vodja
- Dr. Damijan Meško, zdravnik
- Tine Cuder
- Matej Kladnik
- Aleš Koželj
- Boris Lorenčič
- Mitja Šorn
- Miha Valič
Nepalci:
- Padam Tamang, sirdar
- Dorje Gyaljen, višinski nosač
- Puarba Tamang, kuhar
- Sonam Sherpa, pomočnik
Zvezni oficir:
- Gaurau Giri (Kangbačen)
- Ramesh Das (Kiratčuli)
Organizator: Planinska zveza Slovenije (KOTG)
Potek:
21. – 23.09. LJU – KTM (letalo)
24. – 25.09. Katmandu (priprave)
26. – 28.09. Katmandu – Tapledžung (avtobus)
29.09. – 04.10. Tapledžung – Gunza (nosači)
05.10. Gunza (priprave)
06. – 07.10. Gunza – Ramtang (jaki in nosači).
Izkaže se, da je na ledeniku Ramtang normalen transport z jaki in nosači zaradi sprememb reliefa nemogoč, postopni transport s polovičnimi tovori pa bi bil zelo nevaren in dolgotrajen. Zato soglasna odločitev za Kiratčuli, alternativni vrh.
08. – 09.10. Ramtang – Lonak – Pangpema (baza).
09.10. Pangpema (priprava). Do tega dne stalno slabo vreme, od takrat naprej nastopi obdobje stabilnega jesenskega vremena. Višina baznega tabora 5100 m.
11. – 12.10. Aklimatizacijska tura s spanjem na višini približno 6000 m. Naveze se formirajo:
Lorenčič – Valič
Cuder – Kladnik
Koželj – Šorn
13.10. Pangpema. Priprave za vzpone. Trening po balvanih.
14. – 17.10. Lorenčič – Valič: S Pangpeme čez ledenik Džongsang ter po JV grebenu Patibare do 6000 m (spanje), nato na verjetno še neosvojeni vrh (6630 m ali 6650 m), spanje na 6500 m in sestop v bazo.
Cuder – Kladnik: vzpon pod Drohmo, spanje na 6000 m in naslednji dan sestop v bazo zaradi glavobola (Kladnik).
Koželj – Šorn: vzpon s Pangpeme pod Drohmo, spanje na 6000 m, naslednji dan vstop v steno in bivak nad serakom (6600 m), tretji dan na srednji vrh (območje vrha 6855 m) in sestop v vznožje.
17.10. sestop v bazo. Smer 8000 m, naklonina večinoma 60°, skoki 80°.
16. – 20.10. Vsi v bazi, vmes krajše poslabšanje vremena (10 cm snega), trening na balvanih, priprava opreme, Koželj – Šorn poiščeta dostop pod severno steno Čang Himal (Ramtang Čang ali Wedge Peak, 6802 m). Po napovedi Gregorja Sluge, amaterskega meteorologa, bo vreme vse lepše.
21. – 25.10. Vse tri naveze iz baze, do vznožja jim pomagajo nositi šerpe.
Lorenčič – Valič:
Iz baze čez ledenik do krnice (5600 m) pod Patibaro, kjer sta postavila šotor. Naslednji dan 22.10. se premakneta na ploščad pod južno steno in prespita na višini 5900 m. Zjutraj 23.10. vstopita v steno in bivakirata na višini 6900 m pod skalno stopnjo. Naslednji dan ob 9,20 dosežeta vrh Patibare (Pyramid Peak 7140 m) in sestopita po isti smeri do šotora 5600 m, 25.10. pa sestopita v bazo.
Cuder – Kladnik:
Po 8 urah dosežeta primerno mesto za šotor na ledeniku pod Kiratčulijem (Tent Peak 7350 m). Proti steni nadaljujeta 22.10., a se zaradi nevarnega kložastega snega nekako na 5900 m obrneta in se vrneta v bazo.
Koželj – Šorn:
Bazo zapustita 21.10. in se do večera po severni steni Čang Himal (Wedge Peak) povzpneta do 5600 m, kjer bivakirata. Nadaljujeta 22.10., a jima globok sneg v strmi steni ne dovoli nadaljevanja. Obrneta na 5700 m in sestopita v bazo.
Cuder – Kladnik – Koželj:
Cilj jim je Drohmo – vhodni vrh (6695 m) po jugozahodni steni. Popoldne 24.10. se iz baze povzpnejo pod steno, na 5600 m bivakirajo, 25.10. ob 15.55 po 900 m visoki steni dosežejo vrh in se pozno zvečer vrnejo v bazo.
Dosežki:
1. Patibara (7140 m), južna stena, prvi vzpon z nepalske strani: 24.10.2007, Boris Lorenčič – Miha Valič. Višina stene 1100 m, 50 - 60°, 20 m IV.
2. Drohmo – srednji vrh (6855 m), jugozahodna stena, 16.10.2007, Aleš Koželj – Mitja Šorn. Višina stene 800 m, naklonina 60° s skoki do 80°. Smer poteka v območju stebra, ki sta ga 1988 leta preplezala Doug Scott in Roger Maer. Liniji sta različni, stikata se le na vstopu in na vrhu.
3. Drohmo – vzhodni vrh (6695 m), jugozahodna stena, 25.10.2007 Tine Cuder – Matej Kladnik – Aleš Koželj. Višina smeri 900 m, ocena VI, WI 4+, M4. Prvenstvena smer in prvi vzpon na ta vrh (ni podatkov o predhodnih poskusih).
4. Čang Himal (Wedge Peak 6802 m), severna stena. Prvi poskus v tej drzni in strmi steni, najvišja točka 5700 m, Aleš Koželj – Mitja Šorn, 22.10.2007.
26.10.2007 Pangpema
Soglasen sklep plezalcev o koncu aktivnosti. Naročimo nosače.
28.10. – 02.11. Transport z jaki in nosači do Tapledžunga.
03. – 05.11. Tapledžung – Katmandu po cesti.
06.11. Katmandu
07.11. Odhod 6 alpinistov
08.11. Prihod 6 alpinistov in zdravnika v Ljubljano.
11.11. urejanje karga in poročila na ministrstvo. Formalno konec odprave.
Odprava je bila organizirana kot podpora alpinistom za njihove samostojne vzpone v alpskem stilu. Oboje je dobro in usklajeno delovalo.
Tone Škarja
Alpinistična odprava Kangbachen 2007
Letošnja osrednja odprava Planinske zveze Slovenije je na pot odšla 21. septembra, in sicer na področje Kančendzenge, z namenom preplezati prvenstveno smer v severozahodni steni gore Kangbačen. Ekipo smo sestavljali: dva veterana slovenskega himalajizma, Damijan Meško (zdravnik, ki je skrbel za dobro počutje in bil nedvomno nepogrešljiv član ekipe) in Tone Škarja (vodja), ter alpinisti Tine Cuder, Aleš Koželj, Mitja Šorn, Boris Lorenčič, Miha Valič in Matej Kladnik. Gora Kangbačen je Slovencem dobro poznana, saj je bila cilj slovenskim alpinistom že daljnega leta 1964. Za tiste čase so člani odprave dosegli velik uspeh, saj sta moj mentor in kolega z odseka Metod Humar in njegov soplezalec Ljubo Juvan osvojila koto 7500 m. Leta 1974 pa so Slovenci uspeli osvojiti vrh po smeri prvopristopnikov. Med uspešnimi je bil tudi kamniški alpinist Tone Trobevšek.
Po opravljenih formalnostih v Katmanduju smo se z avtobusom odpeljali najprej na jug Nepala, nato pa proti vzhodu. Neprijetna petdeseturna vožnja ni minila brez zapletov. Ob popravilu difrenciala in volanskega mehanizma nas je naš peklenski stroj le pripeljal do našega izhodišča Taplejunga.
Po osmih dneh hoje pa smo vsi doživeli manjši šok. Dostop po ledeniku Ramtang pod severno steno Kangbačna namreč ni bil mogoč zaradi razbitega ledenika, zato smo se odpravili naprej in se utaborili na planoti Pangpema (5100 m). Vreme je bilo prve dni še vedno spremenljivo, tako kot na dostopu. Za prvo aklimatizacijo sva si s Tinetom izbrala koto (6000 m), od koder sva si lahko dobro ogledala ostenje Dhromota. Z nama sta bila tudi Aleš in Mitja. Boris in Miha pa sta se povzpela na Pangpema Peak (6068 m) in prespala na približno 6000 metrih. Po nekaj dneh počitka sva se s Tinetom odločila, da priplezava na vzhodni vrh Dhromota, Aleš in Mitja pa na Centralni vrh, vendar nočno pihanje vetra ni bilo naklonjeno mojemu telesu, ki se je zjutraj sprehodilo le do baze. Aleš in Mitja sta se v dveh dneh plezanja povzpela na rob Dhromota, sam vrh pa jima je onemogočil močan veter. Boris in Miha pa sta se povzpela na 6630 m visok vrh v jugozahodnem grebenu Patibare.
V času slabega vremena smo si ob hranjenju naših želodčkov čas krajšali tudi s pripravljanjem opreme za plezanje in z raznimi drugimi aktivnostmi – odigrali smo tudi celodnevni maraton v igranju Enke. Po tridnevnem močnem vetru pa se je vreme dokončno popravilo in pred nami so bili lepi sončni dnevi. Miha in Boris sta se odpravila proti JZ steni Patibare, Aleš in Mitja v Wedge Peak, midva s Tinetom pa pod steno Kiratchulija. Ledenik do pod stene ni bil do naju nič kaj prizanesljiv; tako kot ostali, sva tudi midva preklela vsak premikajoč kamen. Po prespani noči na prvem platoju pod steno sva naslednje jutro zgodaj zjutraj zakorakala v mrzlo jutro proti steni. Po triurnem gaženju je strmina postajala vedno bolj strma in midva sva nevede že nekaj časa hodila po napihanem snegu, rahel pok klože pa naju je opozoril, da sva v nevarnosti. V trenutku sva se spogledala in ugotovila, da je edina varna odločitev sestop. Molče sva sestopila in nižje ugotovila, da sva že nekaj časa hodila po dvajsetcentimetrski kloži. Še isti dan sva se pozno popoldne vrnila v bazni tabor, uro za nama pa sta se vrnila tudi Aleš in Mitja, ki sta v Wedge Peaku obrnila zaradi nepredelanega snega. Pri večerji sta se po radijski postaji javila Boris in Miha in povedala, da bivakirata približno dvesto metrov pod vrhom Patibare, in da bosta naslednji dan splezala na vrh in potem sestopila nazaj pod steno. Naslednji dan sta Boris in Miha že zgodaj prišla na vrh in potem začela s sestopom. Sam sem imel v mislih še vedno vzhodni Dhromo. Ker Tine ni bil zainteresiran za plezanje, sem imel na razpolago še dva soplezalca: Aleša in Mitjo. Mitja je bil zaradi bolečega zoba primoran ostati v bazi, Aleš pa je bil pripravljen za plezanje. Zato sva kaj kmalu pripravila opremo, naslednje jutro pa se je za plezanje odločil še Tine.
24. oktobra 2007 okoli poldneva smo se iz baze odpravili proti steni. Pot smo dobro poznali, saj smo se tja že povzpeli ob prvi aklimatizaciji in prvem poizkusu na Dhromo. Bivakirali smo na grebenu, ki je povezan s stebrom, ki te pripelje na osrednji vrh Dhromota. Drugi dan smo že ob pol petih zjutraj začeli s pripravo zajtrka in se nato odpravili proti steni. Za začetek smo opravili dvesto višinskih metrov spusta, ob pol osmih pa smo prekoračili krajno zev na višini približno 5800 metrov.
Sledilo je dolgo snežišče (50-60 st.), ki je postajalo vedno bolj strmo (70 st.), pot pa nam je zapirala velika strma skalna pregrada. Vendar smo v desno usmerjeni steni našli prehod pa zaledenelem kotu, kjer smo opravili tri dolge raztežaje plezanja (80 st.). Med plezanjem so nas spremljali manjši ledeni konci, ki pa nam niso povzročali prevelikih nevšečnosti.
Po lednih raztežajih smo preplezali dolg kombiniran raztežaj (M4), nato pa smo plezali v nepredelanem snegu proti grebenu.
Vršni greben je lažji (20-40 st.), vendar zelo težaven, ker je greben v bistvu ena sama velika opast. Vrh smo dosegli ob 16. uri. Tam smo se slikali, klicali bazo in občudovali razgled na Kančendzengo, Jalung Kang in Jannu,v daljavi pa smo videli še Everest in Makalu.
Ker s seboj nismo imeli nobene opreme za bivakiranje, smo se kaj hitro odločili za sestop nazaj po smeri vzpona (večinoma abalakov sistem, v spodnjem delu tudi v skali). Vznožje stene smo tako dosegli ob devetih zvečer. Še isti dan smo nadaljevali spust v bazo, ki smo jo dosegli ob polnoči.
V dneh od 24. do 25. 10. 2007 smo Matej Kladnik, Tine Cuder in Aleš Koželj preplezali smer (Smrdljiva sled, TD+, 900 m) na vzhodni vrh Dhromota (6695 m).
Po tem smo se odločili, da odidemo domov, saj bi bil poizkus v Kangbačnu logistično prezahteven, in tudi časa ni bilo več na pretek. Poleg tega tudi volje nismo imeli toliko kot pred ugotovitvijo, da ne moremo pod severno steno Kangbačna.
Pot proti Katmanduju je potekala hitreje kot do baze, pa vendar smo spet dva dni »uživali« v vožnji z našim peklenskim strojem.
Spletne povezave:
Revija Alpinist
