Plezanje v Istri

Prejšni konec tedno smo Simon, Barbara, Hana in jaz odšli plezat v Istro, v soboto smo plezali vplezališču Rovinj. Obiskal nas je tudi moj sostanovalec iz baznega tabora pod Dhaulagirijem VII David Lešnik. V nedeljo pa smo plezali v Limskem kanalu. Skratka imeli smo se super.

Light in stupid in Alaska 2006

Za skupno plezanje na Aljaski sva se najprej dogovarjala s Tinetom, ko pa sva povedala še Roku je bil tudi on takoj za. Tako smo na dan mladosti proti Aljaski poleteli Tine Cuder, Rok Blagus in Matej Kladnik.

Po manjših zapletih smo le prileteli na Aljasko, v mesto Anchorage, vendar z nami ni bilo naše prtljage, v kateri je bila vsa alpinistčna oprema. Po nakupovanju in urejanju formalnosti na »ranger« postaji smo se kaj hitro znašli na ledeniku Kahiltna.

Sledilo je urejanje tabora, spoznavanje okolice in ekipe Slovenske vojske, v kateri je bil tudi Kamničan Marko Prezelj. Naš prvi cilj, vzpon na Mont Hunter, je zaradi slabih razmer v steni splaval po vodi, saj so bile razmere zaradi majhnih količin snega v spomladanskem obdobju zelo slabe, pa tudi vreme je bilo tipično za Aljasko.

Ko smo izvedeli za dva dni lepega vremena, smo se kar na hitro odpravili proti steni Mont Francesa. Odločili smo se za smer po severozahodnem grebenu. Sama smer ni nič posebnega, vendar si jo bom zapomnil za vedno. Ko smo plezali zadnji skalni del, je Tine plezal kot prvi, midva z Rokom pa za njim. Roka sem spustil nekaj metrov naprej, potem pa tudi sam začel s plezanjem. Po nekaj preplezanih metrih je kar naenkrat name padel granitni blok, takoj za njim pa še eden. Zadela sta vrv, ki se je v trenutku pretrgala in že sem letel s hrbtom proti prepadu. Nekako sem se le ustavil pet metrov nižje v mehkem snegu – pred tisočmetrskim prepadom! Bil sem v šoku, vendar smo hitro napredovali in za celo krožno turo potrebovali enajst ur.

Ker nam vreme ni bilo naklonjeno, smo se v naslednjih dneh odpravili proti baznemu taboru pod Denalijem, kjer so nas pričakali fantje iz Slovenske vojske. Vreme ni bilo nič kaj obetajoče, zato smo se po dveh dneh počitka kljub slabemu vremenu odpravili po normalki na »highcamp«, ki leži na 5200 metrih. Nato je spet sledilo obdobje slabega vremena. Večino časa smo preživeli v šotoru in v skupni jedilnici, kjer smo slišali kar nekaj alpinističnih in vojaških prigod. Vreme se je končno izboljšalo in z njim tudi razmere v steni. Ker sta imela Mark in Matej isti cilj kot mi trije (Cassinov raz v južni steni Denalija), smo se odločili, da v steno odidemo skupaj. To je bilo za nas zelo prikladno, saj Mark dobro pozna steno. Že nekaj let nazaj je namreč s Kochom zarisal novo smer v južni steni Denaliju, ki velja za eno najtežjih smeri na Aljaski. Naslednji dan smo kljub sneženju po West rib cut off-u odnesli opremo do grebena, od koder smo se spustili pod južno steno Denalija.

Zjutraj je bilo vreme lepo, zato smo ob osmih štartali pod južno steno in ob pol petih popoldne dosegli začetek japonskega kuloarja, ob sedmih zvečer pa začeli s plezanjem. Mark in Matej sta odrinila uro pred nami. Ob polnoči je že snežilo, kmalu se je sneženju pridružil še veter, zato smo se okoli sedme ure zjutraj odločili za sestop – po preplezani polovici stene. Zaradi novozapadlega snega se nam je pod nogami stalno plazilo, po 30-ih urah pa smo končno prišli pod vznožje stene kjer, smo srečali dva Američana, ki sta se tudi odločila za povratek. Skupaj smo se po Dolini smrti le prebili do »ski hill campa«, nato pa po petih urah le prišli v letalsko bazo, in po 53-ih urah brez spanja smo se kaj kmalu vsi trije znašli v šotoru. Mark in Matej sta kljub slabemu vremenu prišla na vrh Denalija in se po 40-ih urah spet vrnila v bazo. Mark je bil zelo zaskrbljen, ker se nismo javili, vendar v tistem trenutku nismo mislili na to. Ko so vsi vojaki opravili z Denalijem, so se vrnili v letalsko bazo in v naslednjih dneh odšli nazaj proti civilizaciji. Ostal je le Mark, ki se je dogovoril za plezanje z Rokom; skupaj sta odšla v Ruth Gorge. Midva s Tinetom pa sva se vrnila v bazni tabor pod Denali. Tine je ves čas tožil zaradi pomrznjenih prstov na nogi, ponovno sneženje pa ga je končno odvrnilo od nadaljnega čakanja na lepo vreme, zato se je odločil za predčasno vrnitev domov.

Tako kar naenkrat ostanem sam, slovenski jezik zamenjam za angleščino, po glavi pa mi hodi misel, da bi se sam lotil južne stene, vendar me je strah slabega vremena ki bi me lahko zajelo v steni. Nato spet sledi slabo vreme in v bazi sem totalno zdolgočasen. Dneve mi popestri veter, ki mi popolnoma raztrga šotor. Tako se preselim v snežno luknjo, nato pa kot strela z jasnega: »V prihodnjih dneh bo nad Denalijem visok zračni pritisk, ki je pokazatelj lepega vremena!«

23. junija se po že znani poti odpravim proti steni. Od »West riba« do »Cassina« je 300 metrov višinske razlike, ki jo je treba premagati po ledeniku. Ves čas se varujem, da se ne bi ponovila zgodba iz Peruja, ko sem se kar naenkrat znašel v ledeniški razpoki. Sam vzpon poteka brez problemov, zato se nad drugo skalno stopnjo odločim za počitek in na udobnem bivaku zaspim za dve uri, nato pa nadaljujem naprej. Nekje 700 metrov pod vrhom se odločim za kuhanje čaja. Ker sem po naravi zelo »spreten«, mi iz nahrbtnika pade posoda za kuhanje, zato poskušam staliti sneg v termovki. Tudi ta po nekaj minutah katapultira v dolino in tako ostanem brez pijače. Nadaljujem z vzponom, proti vrhu me neznosno zebe v prste, zato si prste na nogah zmasiram in obujem domače volnene nogavice. Okoli šeste ure zjutraj pridem na vrh Denalija. Občutki so neverjtni. Za sabo imam 2700 metrov stene, vendar mi je sestop nekoliko odveč. Kljub temu kmalu začnem z njim in kaj kmalu pridem v »high camp«. Ker sem popolnoma izčrpan in dehidriran, odprem nek šotor, v katerem sta dva Američana. Patricia in Bob mi dasta nekaj za pod zob in polno termovko čaja za popotnico. Zadnjih 100 metrov sestopa mi tako hitro mine in po 40-ih urah sem spet v svoji snežni luknji. Veselje z mano delijo tudi ostali v bazi; nazdravimo z viskijem, nato pa se kaj kmalu znajdem v topli spalki. V naslednji dneh sledi transportiranje opreme v letalsko bazo, od koder po tridesetih dneh bivanja na ledeniku poletim proti Taalketni, kjer me čaka hamburger, pivo in seveda nekaj več ženske družbe. Na letališču srečam Roka, ki je z Markom preplezal težko skalno smer, in hitro odkorakava v mesto ...

Zadnjih nekaj dni preživiva na taborjenju ob jezeru, kjer si dneve krajšava s športnim plezanjem. Potovanje proti domu poteka brez zapletov.

For The People of Tibet

Ultralahka čelada Mammut Tripod

Čelada Mammut Tripod je ta trenutek skoraj najlažja plezalna čelada na trgu ( le220g ) , več si lahko preberete na naslednji povezavi:

http://www.climbandmore.com/climbing,491,0,1,brand.html

http://www.mammut.ch/mammut/katalog.asp?view=detail&did=201&dart=4&tid=54158

Alpinistična odprava Kangbachen 2007

Letošnja osrednja odprava Planinske zveze Slovenije je na pot odšla 21. septembra, in sicer na področje Kančendzenge, z namenom preplezati prvenstveno smer v severozahodni steni gore Kangbačen. Ekipo smo sestavljali: dva veterana slovenskega himalajizma Damijan Meško (zdravnik) in Tone Škarja (vodja), in alpinisti Tine Cuder, Aleš Koželj, Mitja Šorn, Boris Lorenčič, Miha Valič in Matej Kladnik. Gora Kangbačen je Slovencem dobro poznana, saj je bila cilj slovenskim alpinistom že daljnega leta 1964. Za tiste čase so člani odprave dosegli velik uspeh, saj sta moj mentor in kolega z odseka Metod Humar in njegov soplezalec Ljubo Juvan osvojila koto7535 m. Leta 1974 pa so Slovenci uspeli osvojiti vrh po smeri prvopristopnikov. Med uspešnimi je bil tudi kamniški alpinist Tone Trobevšek.

  

Po opravljenih formalnostih v Katmanduju smo se z avtobusom odpeljali najprej na jug Nepala, nato pa proti vzhodu. Neprijetna petdeseturna vožnja ni minila brez zapletov. Ob popravilu difrenciala in volanskega mehanizma nas je naš peklenski stroj le pripeljal do našega izhodišča Taplejunga.
Po osmih dneh hoje pa smo vsi doživeli manjši šok. Dostop po ledeniku Ramtang pod severno steno Kangbačna namreč ni bil mogoč zaradi razbitega ledenika, zato smo se odpravili naprej in se utaborili na planoti Pangpema (5100 m). Vreme je bilo prve dni še vedno spremenljivo, tako kot na dostopu. Za prvo aklimatizacijo sva si s Tinetom izbrala koto (6000 m), od koder sva si lahko dobro ogledala ostenje Dhromota. Z nama sta bila tudi Aleš in Mitja. Boris in Miha pa sta se povzpela na Pangpema peak (6068 m) in prespala na približno 6000 metrih. Po nekaj dneh počitka sva se s Tinetom odločila, da priplezava na vzhodni vrh Dhromota, Aleš in Mitja pa na Centralni vrh, vendar nočno pihanje vetra ni bilo naklonjeno mojemu telesu ki se je zjutraj sprehodilo le do baze. Aleš in Mitja sta se v dveh dneh plezanja povzpela na predvrh centralnega Dhromota, sam vrh pa jima je onemogočil močan veter. Boris in Miha pa sta se povzpela na 6630 m visok vrh v jugozahodnem grebenu Patibare.

V času slabega vremena smo si ob hranjenju naših želodčkov čas krajšali tudi s pripravljanjem opreme za plezanje in z raznimi drugimi aktivnostmi – odigrali smo tudi celodnevni maraton v igranju Enke. Po tridnevnem močnem vetru pa se je vreme dokončno popravilo in pred nami so bili lepi sončni dnevi. Miha in Boris sta se odpravila proti JZ steni Patibare, Aleš in Mitja v Wedge Peak, midva s Tinetom pa pod steno Kiratchulija. Ledenik do pod stene ni bil do naju nič kaj prizanesljiv; tako kot ostali, sva tudi midva preklela vsak premikajoč kamen. Po prespani noči na prvem platoju pod steno sva naslednje jutro zgodaj zjutraj zakorakala v mrzlo jutro proti steni. Po triurnem gaženju je strmina postajala vedno bolj strma in midva sva nevede že nekaj časa hodila po napihanem snegu, rahel pok klože pa naju je opozoril, da sva v nevarnosti. V trenutku sva se spogledala in ugotovila, da je edina varna odločitev sestop. Molče sva sestopila in nižje ugotovila, da sva že nekaj časa hodila po dvajsetcentimetrski kloži. Še isti dan sva se pozno popoldne vrnila v bazni tabor, uro za nama pa sta se vrnila tudi Aleš in Mitja, ki sta v Wedge Peaku obrnila zaradi nepredelanega snega. Pri večerji sta se po radijski postaji javila Boris in Miha in povedala, da bivakirata približno dvesto metrov pod vrhom Patibare, in da bosta naslednji dan splezala na vrh in potem sestopila nazaj pod steno. Naslednji dan sta Boris in Miha že zgodaj prišla na vrh in potem začela s sestopom. Sam sem imel v mislih še vedno vzhodni Dhromo. Ker Tine ni bil zainteresiran za plezanje, sem imel na razpolago še dva soplezalca: Aleša in Mitjo. Mitja je bil zaradi bolečine zoba primoran ostati v bazi, Aleš pa je bil pripravljen za plezanje.Zato sva kaj kmalu pripravila opremo, naslednje jutro pa se je za plezanje odločil še Tine.

24. oktobra 2007 okoli poldneva smo se iz baze odpravili proti steni. Pot smo dobro poznali, saj smo se tja že povzpeli ob prvi aklimatizaciji in prvem poizkusu na Dhromo. Bivakirali smo na grebenu, ki je povezan s stebrom, ki te pripelje na osrednji vrh Dhromota. Drugi da smo že ob pol petih zjutraj začeli s pripravo zajtrka in se nato odpravili proti steni. Za začetek smo opravili dvesto višinskih metrov spusta, ob pol osmih pa smo prekoračili krajno zev na višini približno 5800 metrov.
Sledilo je dolgo snežišče (50-60 st.), ki je postajalo vedno bolj strmo (70 st.), pot pa nam je zapirala velika strma skalna pregrada. Vendar smo v desno usmerjeni steni našli prehod pa zaledenelem kotu, kjer smo opravili tri dolge raztežaje plezanja (80 st.). Med plezanjem so nas spremljali manjši ledeni konci, ki pa nam niso povzročali prevelikih nevšečnosti.
Po lednih raztežajih smo preplezali dolg kombiniran raztežaj (M4), nato pa smo plezali v
nepredelanem snegu proti grebenu.

Vršni greben je lažji (20-40 st.), vendar zelo težaven, ker je greben v bistvu ena sama velika opast. Vrh smo dosegli ob 16. uri. Tam smo se slikali, klicali bazo in občudovali razgled na Kančenzengo, Jalung Kang in Jannu,v daljavi pa smo videli še Everest in Makalu.

Ker s seboj nismo imeli nobene opreme za bivakiranje, smo se kaj hitro odločili za sestop nazaj po smeri vzpona (večinoma abalakov sistem, v spodnjem delu tudi v skali). Vznožje stene smo tako dosegli ob devetih zvečer. Še isti dan smo nadaljevali spust v bazo, ki smo jo dosegli ob polnoči.

V dneh od 24-25.10. 2007 smo Matej Kladnik, Tine Cuder in Aleš Koželj preplezali smer (Smrdljiva sled, TD+, 900 m) na vzhodni vrh Dhromota (6695 m).

Po tem smo se odločili, da odidemo domov, saj bi bil poizkus v Kangbačnu logistično prezahteven, in tudi časa ni bilo več na pretek. Poleg tega tudi volja ni bila takšna, kot je bila, preden smo ugotovili, da ne moremo pod severno steno Kangbačna. 

Za dobro počutje in zdravje je skrbel dr.Damijan, ki je bil nedvomno nepogrešljiv član ekipe.

Pot proti Katmanduju je potekala hitreje kot do baze, pa vendar smo spet dva dni »uživali« v vožnji z našim peklenskim strojem.

Za končni uspeh odprave je pripomoglo tudi mariborsko podjetje TERRA MSG d.o.o , ki me oskrbuje z vrhunsko alpinistično opremo Švicarskega proizvajalca MAMMUT.