Light in stupid in Alaska 2006

Za skupno plezanje na Aljaski sva se najprej dogovarjala s Tinetom, ko pa sva povedala še Roku je bil tudi on takoj za. Tako smo na dan mladosti proti Aljaski poleteli Tine Cuder, Rok Blagus in Matej Kladnik.

Po manjših zapletih smo le prileteli na Aljasko, v mesto Anchorage, vendar z nami ni bilo naše prtljage, v kateri je bila vsa alpinistčna oprema. Po nakupovanju in urejanju formalnosti na »ranger« postaji smo se kaj hitro znašli na ledeniku Kahiltna.

Sledilo je urejanje tabora, spoznavanje okolice in ekipe Slovenske vojske, v kateri je bil tudi Kamničan Marko Prezelj. Naš prvi cilj, vzpon na Mont Hunter, je zaradi slabih razmer v steni splaval po vodi, saj so bile razmere zaradi majhnih količin snega v spomladanskem obdobju zelo slabe, pa tudi vreme je bilo tipično za Aljasko.

Ko smo izvedeli za dva dni lepega vremena, smo se kar na hitro odpravili proti steni Mont Francesa. Odločili smo se za smer po severozahodnem grebenu. Sama smer ni nič posebnega, vendar si jo bom zapomnil za vedno. Ko smo plezali zadnji skalni del, je Tine plezal kot prvi, midva z Rokom pa za njim. Roka sem spustil nekaj metrov naprej, potem pa tudi sam začel s plezanjem. Po nekaj preplezanih metrih je kar naenkrat name padel granitni blok, takoj za njim pa še eden. Zadela sta vrv, ki se je v trenutku pretrgala in že sem letel s hrbtom proti prepadu. Nekako sem se le ustavil pet metrov nižje v mehkem snegu – pred tisočmetrskim prepadom! Bil sem v šoku, vendar smo hitro napredovali in za celo krožno turo potrebovali enajst ur.

Ker nam vreme ni bilo naklonjeno, smo se v naslednjih dneh odpravili proti baznemu taboru pod Denalijem, kjer so nas pričakali fantje iz Slovenske vojske. Vreme ni bilo nič kaj obetajoče, zato smo se po dveh dneh počitka kljub slabemu vremenu odpravili po normalki na »highcamp«, ki leži na 5200 metrih. Nato je spet sledilo obdobje slabega vremena. Večino časa smo preživeli v šotoru in v skupni jedilnici, kjer smo slišali kar nekaj alpinističnih in vojaških prigod. Vreme se je končno izboljšalo in z njim tudi razmere v steni. Ker sta imela Mark in Matej isti cilj kot mi trije (Cassinov raz v južni steni Denalija), smo se odločili, da v steno odidemo skupaj. To je bilo za nas zelo prikladno, saj Mark dobro pozna steno. Že nekaj let nazaj je namreč s Kochom zarisal novo smer v južni steni Denaliju, ki velja za eno najtežjih smeri na Aljaski. Naslednji dan smo kljub sneženju po West rib cut off-u odnesli opremo do grebena, od koder smo se spustili pod južno steno Denalija.

Zjutraj je bilo vreme lepo, zato smo ob osmih štartali pod južno steno in ob pol petih popoldne dosegli začetek japonskega kuloarja, ob sedmih zvečer pa začeli s plezanjem. Mark in Matej sta odrinila uro pred nami. Ob polnoči je že snežilo, kmalu se je sneženju pridružil še veter, zato smo se okoli sedme ure zjutraj odločili za sestop – po preplezani polovici stene. Zaradi novozapadlega snega se nam je pod nogami stalno plazilo, po 30-ih urah pa smo končno prišli pod vznožje stene kjer, smo srečali dva Američana, ki sta se tudi odločila za povratek. Skupaj smo se po Dolini smrti le prebili do »ski hill campa«, nato pa po petih urah le prišli v letalsko bazo, in po 53-ih urah brez spanja smo se kaj kmalu vsi trije znašli v šotoru. Mark in Matej sta kljub slabemu vremenu prišla na vrh Denalija in se po 40-ih urah spet vrnila v bazo. Mark je bil zelo zaskrbljen, ker se nismo javili, vendar v tistem trenutku nismo mislili na to. Ko so vsi vojaki opravili z Denalijem, so se vrnili v letalsko bazo in v naslednjih dneh odšli nazaj proti civilizaciji. Ostal je le Mark, ki se je dogovoril za plezanje z Rokom; skupaj sta odšla v Ruth Gorge. Midva s Tinetom pa sva se vrnila v bazni tabor pod Denali. Tine je ves čas tožil zaradi pomrznjenih prstov na nogi, ponovno sneženje pa ga je končno odvrnilo od nadaljnega čakanja na lepo vreme, zato se je odločil za predčasno vrnitev domov.

Tako kar naenkrat ostanem sam, slovenski jezik zamenjam za angleščino, po glavi pa mi hodi misel, da bi se sam lotil južne stene, vendar me je strah slabega vremena ki bi me lahko zajelo v steni. Nato spet sledi slabo vreme in v bazi sem totalno zdolgočasen. Dneve mi popestri veter, ki mi popolnoma raztrga šotor. Tako se preselim v snežno luknjo, nato pa kot strela z jasnega: »V prihodnjih dneh bo nad Denalijem visok zračni pritisk, ki je pokazatelj lepega vremena!«

23. junija se po že znani poti odpravim proti steni. Od »West riba« do »Cassina« je 300 metrov višinske razlike, ki jo je treba premagati po ledeniku. Ves čas se varujem, da se ne bi ponovila zgodba iz Peruja, ko sem se kar naenkrat znašel v ledeniški razpoki. Sam vzpon poteka brez problemov, zato se nad drugo skalno stopnjo odločim za počitek in na udobnem bivaku zaspim za dve uri, nato pa nadaljujem naprej. Nekje 700 metrov pod vrhom se odločim za kuhanje čaja. Ker sem po naravi zelo »spreten«, mi iz nahrbtnika pade posoda za kuhanje, zato poskušam staliti sneg v termovki. Tudi ta po nekaj minutah katapultira v dolino in tako ostanem brez pijače. Nadaljujem z vzponom, proti vrhu me neznosno zebe v prste, zato si prste na nogah zmasiram in obujem domače volnene nogavice. Okoli šeste ure zjutraj pridem na vrh Denalija. Občutki so neverjtni. Za sabo imam 2700 metrov stene, vendar mi je sestop nekoliko odveč. Kljub temu kmalu začnem z njim in kaj kmalu pridem v »high camp«. Ker sem popolnoma izčrpan in dehidriran, odprem nek šotor, v katerem sta dva Američana. Patricia in Bob mi dasta nekaj za pod zob in polno termovko čaja za popotnico. Zadnjih 100 metrov sestopa mi tako hitro mine in po 40-ih urah sem spet v svoji snežni luknji. Veselje z mano delijo tudi ostali v bazi; nazdravimo z viskijem, nato pa se kaj kmalu znajdem v topli spalki. V naslednji dneh sledi transportiranje opreme v letalsko bazo, od koder po tridesetih dneh bivanja na ledeniku poletim proti Taalketni, kjer me čaka hamburger, pivo in seveda nekaj več ženske družbe. Na letališču srečam Roka, ki je z Markom preplezal težko skalno smer, in hitro odkorakava v mesto ...

Zadnjih nekaj dni preživiva na taborjenju ob jezeru, kjer si dneve krajšava s športnim plezanjem. Potovanje proti domu poteka brez zapletov.