Slapovi v Tamarju

Včeraj sva šla z Antetom mal pogledat slapove v Tamar. Odjuga ki so jo napovedovali vremenarji je držala samo do planice v Tamarju pa že ni bilo nobene sledi o njej. Preplezala sva centralni slap ( WI4+, 120m) in pa desni slap ( WI4+, 50m). Tudi ostali slapovi so dobro narejeni razen sveče in pa kristusove zadnje večerje kjer je sveča še zelo tanka. Za vplezavanje v led je bilo super.

Alpinistična odprava Gaurišankar 2010

Alpinistična odprava Gaurišankar 2010

Gaurišankar je himalajska gora z dvema vrhovoma: glavnim vrhom Gauri (mlada boginja svetlega obraza, 7134 m) in južnim vrhom Shankar (črni obraz boginje Šive, 7010 m). Tibetanci ji pravijo Jomo Teringma. Je druga najvišja gora v skupini Rolvaling (ob Menlungtseju, 7181 m). Dviga se zahodno od skupine Kumbu in severno od Rolvaling Kola. Goro so leta 1855 proglasili za najvišjo goro sveta, zato jo v Nepalu obravnavajo kot zelo sveto goro.

Naš prvotni namen je bil, z Nepalske strani, preplezati jugozahodno steno južnega vrha. Ker so Slovenci tu že plezali, sem se, z namenom da pridobim kakšno informacijo, sestal z vodjo takratne odprave, gospodom Slavkom Cankarjem. Gospod me je seznanil z dejstvi, da je bil največji problem takratne odprave dokaj zahteven dostop do baznega tabora in pa padajoče kamenje, ki bi lahko tudi nam, zaradi segrevanja ozračja, povzročilo nevšečnosti. Informacije o steni sem pridobil tudi pri  Marku Prezlju, ki me je seznanil s tem, da je stena s Tibetanske strani dobra, a strma. Prezelj si je steno ogledal med plezanjem na sosednji vrh Menlungste (7181 m) in jo tudi fotografiral. Poleg fotografije, ki mi jo je posredoval, pa je bilo težko pridobiti še katero drugo. Med mrzličnim brskanjem, za fotografijami, po internetu, sem izvedel da so Gaurišankar v preteklih letih za plezalni cilj izbrali že Britanci (prvi so poizkusili iz severne strani), dve japonski navezi, dve ruski navezi in ena ameriška naveza. Lansko jesen je japoncema (Kazuyu Hiraideju in Keiju Taniguchiju) uspelo steno južnega vrha osvojiti vse do višine 6850 m, nato pa sta bila primorana obrniti. Tudi njiju sem preko elektronske pošte prosil za kakšno informacijo in fotografijo, ampak žal nisem dobil ne odgovora na elektronsko sporočilo, kaj šele kaj več. Največ fotografij sem si uspel pridobiti od, letos preminulega, Joa Puyearja. V veliko pomoč pri organiziranju in usklajevanju odprave pa mi je bil Tone Škarja, ki mi je prihranil kar nekaj časa.

Ko smo prispeli v Katmandu, smo bili vsi trije kar malo negativno presenečeni. Sam sem bil zadnjič v Katmanduju pred tremi leti in od takrat se je mesto zelo spremenilo. Ulice so nabito polne, kolesa so zamenjali motorji, ljudje se vozijo z zahodnjaškimi avtomobili, kanalizacija jim sili na površje, polno je smeti, zmanjkuje jim elektrike, itd. Rečem lahko, da se tamkajšnji ljudje utapljajo v lastni umazaniji.

Še preden smo se odpravili na odpravo smo bili seznanjeni, da je cesta proti Kitajski meji zaradi močnega monsuna poškodovana. Plazovi so cesto poškodovali na petih mestih in sanirali so jo še med našo vožnjo proti meji. Na meji nismo imeli posebnih težav, le poškodovana cesta nam je rahlo popestrila in podaljšala pot do mesta Zhangmu. Pot smo nadaljevali proti Nyalamu, kjer smo ostali dva dni in opravili tudi aklimatizacijo na okoliških vrhovih. Naslednji postanek smo imeli v vasi Tingri od kjer smo se peljali do avtomobilske baze pod Čo ojem, nato pa naprej do vasi Rongshar. Na poti do Rongsharja smo zaradi reke, ki je odnesla cesto, vso prtljago prestavili iz enega na drug tovornjak. Za to nam je CTMA zmanjšala denarnice za 1500 $ v eno smer. V Rongsharju smo pripravili tovore za jake. Naš zveznik je imel z nami namen zaslužiti, saj nam je za dodatne štiri jake zaračunal 400 $, polovico tega denarja je pospravil v svoj žep z obrazložitvijo, da so to nekakšna »local rules«.

 Pema - lokalni šerif.

  

Po dnevu in pol pešačenja, smo prispeli do prostora, kjer smo si postavili bazni tabor (4300 m). Za urejanje baze smo porabili en dan, nato pa smo se, vsak na svoj konec, odpravili v izvidnico. Ugotovili smo, da so stene zelo kopne in do 6000 m praktično suhe. Po tem ogledu smo za glavni cilj namesto glavnega vrha, izbrali južni vrh Gaurišankarja, odločili pa smo se tudi, kje bomo opravili aklimatizacijo. Prvi poizkus aklimatizacije nam, na žalost, zaradi Blaževih zdravstvenih težav, ni uspel. Sestopili smo nazaj v bazo. Že naslednji dan smo ponovno poizkusili in se odpravili prespat na greben pod hrib. Dostop do stene se nam je na videz zdel kratek, ampak v resnici ni bilo tako, zanj smo porabili dobre štiri ure hoje. Ker je zajeda, po kateri smo imeli namen plezati, ponujala kanonjado, smo prečili 100 m in začeli s plezanjem po skalnem grebenu. Pet raztežajev (III-IV) smo preplezali brez težav, nato pa je skala postala slaba, saj so bili naloženi ogromni granitni bloki. Odločili smo se da obrnemo in tako smo z višine 5600 m opravili spuste in se vrnili v bazni tabor. Nato je sledilo 14 dni slabega vremena. V baznem taboru je skoraj vsak dan deževalo, višje pa je snežilo. Nestabilno, grdo vreme smo izkoristili za deportiranje opreme pod ogromen balvan, malo pred začetkom ledenika. Ker je Aljaž zbolel, sva z Blažem poiskala prehod skozi ledenik in na višino okli 5200 m deportirala še plinske bombice in hrano. Ko se je vreme nekoliko izboljšalo, smo se odločili da poizkusimo s plezanjem na južni vrh. Na žalost nas je sredi ledenika presenetila snežna nevihta, istočasno pa smo prejeli sporočilo od gospoda Jureta Jermana, da bo vreme še dva dni slabo. Ponovno smo sestopili v bazni tabor. Poleg slabega vremena, pa je bilo slabo tudi kuharjevo zdravje. Čutil je bolečine v prsih in glavi, oslabil pa se mu je tudi vid na eno oko. Ker je bilo kuharjevo zdravstveno stanje resno, smo se odločili, da Blaž z njim sestopi v Rongshar, z Aljažem pa ponovno poizkusiva s plezanjem. Na mestu kjer sva z Blažem pustila plinske bombice in hrano, sva okoli osmih zvečer postavila šotor in prespala jasno noč. Jutro pa ni bilo tako jasno, saj naju je prebudilo ponovno sneženje. Vreme se je postopoma izboljšalo, tako da sva okoli dvanajstih odšla proti steni. Gaženje po snežišču je bilo naporno, saj je bilo kar nekaj novozapadlega snega. Ko sva se na vrhu snežnega stožca pripravljala na plezanje, sva zaslišala grmenje, ki je za sabo prineslo snežni plaz. V naglici je Aljaž skočil v krajno zev, jaz pa izven vpadnice plazu. Odločila sva se, da bova sestopila in še preden sva se odpravila, je že prihrumel drugi plaz. Odločitev o povratku se je izkazala za zelo pametno in pravilno. Še isti dan sva v bazni tabor prinesla vso opremo, ki smo jo imeli pod hribom.

O ponovnem poizkusu nisva razmišljala, saj bi bil preveč tvegan. Očitno je zapadlo več snega kot smo mislili, poleg tega pa je z Nepalske strani pihal veter, ki je verjetno v steno nasul še več snega. Zato sva v bazi sama čakala jake. Iz Rongsharja smo se v samo dveh dneh vrnili v Katmandu in nato po planu domov.

Odprava je bila v alpinističnem smislu popolnoma neuspešna, saj letošnje leto odpravam v Tibetu ni prizaneslo z vremenom. Verjamem, da bi bila odprava v boljšem vremenu uspešnejša. Mogoče bi bilo bolje poizkusiti v spomladanskem obdobju, domačini pa pravijo, da naj bi bilo vreme lepo tudi v juniju in juliju. Organizacijsko in logistično pa je odprava potekala brez večjih težav. Za to se moramo zahvaliti nepalski agenciji Wilderness Experience in pa kitajski CTMA.  

Na koncu lahko dodam, da ostenje Gaurishankarja ostaja ne preplezano in če bi kdaj koga zamikalo, mu z veseljem posredujem informacije.

Ekipa:

-       Aljaž Tratnik (AO Idrija)

-       Blaž Navršnik ( AO Tam - Maribor)

-       Matej Kladnik ( AO Kamnik)

Finančno poročilo:

- CTMA (prevozi in nočitve v Tibetu, pristojbina  za vrh , jaki) 6000 €

- CTMA (dodatni denar zaradi neprevozne ceste) 1100 €

- Wilderness Experience (prevoz do meje, kuhar,oprema, hrana, kisik) 6390€

- Wilderness Experience (prevoz karga iz letališča in nazaj) 170 €

- Letalske vozovnice 2550 eur

- Nočitev v hotelu Thorong peak 160 €

- Prehrana v Katmanduju 220 €

- Vize (Nepalska, Indijska) 300 €

- Dodatna prehrana za bazo 200 €

- Zavarovanje: 300 €

- Satelitski telefon: 200 €

- Ukradena plezalna oprema 400 €

Stroški skupaj na osebo: 5996 eur , k temu znesku moramo prišteti še osebno opremo plezalca, ki po naših izračunih prinese dodatnih 1200 eur stroškov.

Strnjen  povzetek dogajanja :

22. september: polet  Dunaj – Doha - New Delhi- KTM

23. september: prihod v KTM

24. september: nakup hrane in opreme za bazo

25. september: vožnja z avtobusom do kitajske meje. Od meje naprej do Zhangmuja

26. september: vožnja do Nyalama (3500m) in aklimatizacija

27. september: Nyalam, aklimatizacija (4800 m)

28. september: vožnja do Tingrija (3950 m)

29. september: vožnja do Rongsharja (3500 m), postavitev šotorov

30. september: priprava tovorov za transport do baze

1. oktober: prvi dan hoje do baze in transport hrane, goriva in opreme s 14 konji in zobkiji

2. oktober: hoja do  baznega tabora

3. oktober: ureditev baznega tabora

4. oktober: vzpon na okoliške vrhove (5200 m)

5. oktober: priprave aklimatizacijsko turo in plezanje balvanov

6. oktober: povzpnemo se na greben pod aklimatizacijski hrib, kjer prespimo (5200 m)

7. oktober: Blaž se zjutraj slabo počuti, zato se vrnemo v bazni tabor

8. oktober: ponovno se povzpnemo  na greben pod aklimatizacijski hrib, kjer prespimo (5200 m)

9. oktober: dostopimo pod steno in na višini 5600 m obrnemo zaradi slabe kvalitete skale, vrnemo se v BC

10.-13. oktober: smo v bazi, vsak dan se popoldne vreme poslabša

14.oktober: z Bležem poiščeva prehod skozi ledenik in deportirava hrano in plinske bombice

15.-17. oktober: smo v bazi, kjer dva dni nepretrgoma dežuje, višje pa sneži

18.oktober: v depo pod ledenikom odnesemo še nekaj opreme

19. oktober: priprave na vzpon, vreme se izboljšuje

20. oktober: odidemo spat pod steno Gaurišankarja, vendar nas na ledeniku ujame snežna nevihta, istočasno dobimo vremensko napoved da naj bi še dva dni snežilo, vendar naj padavin ne bi bilo veliko. Sestopimo v bazni tabor

21. oktober : smo v bazi

22. oktober: z Aljažem se povzpneva na konec ledenika kjer prespiva (5200 m)

23. oktober: zjutraj se prebudiva v rahlo sneženje, odlašava odhod, vreme se zjasni zato okoli 12. ure odrineva od šotora. Na višini 5400 m naju preseneti snežni plaz, imava srečo. Odločiva se da je tveganje preveliko, kar potrdi še en manjši plaz. Z vso opremo se vrneva v bazni tabor

24. oktober: Blaž zaradi kuharjevega slabega zdravstvenega stanja sestopi v Rongshar, z Aljažem ostaneva sama v bazi

25. oktober: sva v bazi

26. oktober: priprava tovorov za jake

27. oktober: pospravljanje baze in odhod z jaki v Rongshar

28. oktober:  vožnja do Zhangmuja

29. oktober: zvečer pridemo v KTM

30 oktober - 2. november oktober: priprava tovorov za kargo, nakupovanje spominkov itd.

3. november: KTM - New Delhi

4. november: New Delhi – Doha - Dunaj, vrnitev domov

Povezava na fotogalerijo: http://picasaweb.google.com/mateykladnik/Gaurishankar2010#

Hvala vsem za moralno in finančno pomoč.

PZS(KOMISIJA ZA ALPINIZEM & KOMISIJA ZA TUJA GORSTVA), ENDAL d.o.o., ALUKONIGSTAHL d.o.o., PD TAM MARIBOR, PD RUŠE, OBČINA RUŠE, SELTRON d.o.o, PD/AO KAMNIK, GRS KAMNIK, OBČINA KAMNIK, PENZION TILIA, TERRA SPORT, TRGOVINA MARKACIJA, AO IDRIJA.
 

Dolomiti

Pretekli vikend smo imeli člani AO in GRS Kamnik skupni tabor v dolomitih. Nekateri so se tja odpravili že v četrtek večinoma pa smo prišli v petek zvečer. Bivali smo v kampu pod prelazom Folzzarego. Zbudili smo se v zelo mrzlo a čudovito jutro. Sam sem s Hano in Andrejem odšel v Piccolo Lagazuoi, preplezali smo smer Via del Proiettilli (V-/III,220m) vendar kakšnih posebnih plezalskih užitkov v tej smeri ni bilo. Na sestopu pa smo si ogledali malo vojaško taborišče iz prve svetovne vojne. Ostali so plezali v Tofani, Col de Bois, nekateri pa so se povzpeli peš na Tofano.Zvečer je sledil piknik in druženje. V nedeljo so nekateri odšli plezat nekateri pa smo bili bolj turisti. Podrobno poročilo sledi na strani AO kamnik:http://www.drustvo-pdkamnik.si/dejavnost_prikazi.php?rid=317

Trad climbing & DWS

Med dopustom v Paklenici sva z Davidom preplezala dve smeri s klasičnim varovanjem. Najprej sva v severni steni Aniča kuka, vstopila v smer Sivka Usivljivka (VII, 190m). Odlično plezanje po počeh, sem pa tja pa zmoti kakšen grmiček, ki pa ga kmalu ne bo več saj smer že opremljajo s svedrovci. Nato sva preplezala še smer Utopija (VII-, 100m) v Stupu. Smer je zaraščena, luske pa ostre kot nož, drugače pa lepa plezarija, če odmisliš da je bilo vroče kot v savni.

Pretekli vikend sva s Hano malo raziskovala okolico Pule . Najprej sva obiskala Stojo kjer je možnost plezanja nad vodo. V odličnem in divjem ambient čas ob plezanju in kopanju hitro mine. Navdušena nad v DWS sva se naslednji dan zapeljala na Kamenjak,kjer sva prav tako našla odlične skale za plezanje nad vodo. Več informacij o DWS v Istri na naslednji povezavi: http://www.ig-sportklettern.com/home/index.php?option=com_content&task=view&id=89&Itemid=1

 

 

 

 

DKV

Po spremembi plana sta me v nedeljo potem seboj vzela Hana in Beno v smer DKV v Draški vrh. Kljub temu da smo spali v Martuljku nismo pod steno prišli nič kaj zgodaj. To se nam je obrestovalo skoraj čez celo steno, saj je mimo nas letelo kar nekaj kamenja, nekajkrat zelo blizu. Plezali smo še brez skice, zato smo dva raztežaja splezali po sosednji Ažmanovi smeri. Ni nam bilo dolgčas :).

Dolomiti

Prejšnji teden smo imeli člani AO Kamnik tabor v Dolomitih. Za ogrevanje sva s Hano preplezala Dibonovo smer (IV, 100m) v Torre d. Barancio ( 5 torri ). Nato sva se v dežju odpeljala v Sello. Zjutraj je bilo nebo brez oblačka zato se nama ni nikamor mudilo, skoraj prepričana sva bila da ta dan ne bo gneče. Vendar bližje ko sva bila smeri več navez sva videla v smeri Kasnapoff (IV+, 250m) v drugem stolpu. Dobra skala in pa opremljena stojišča so nama omogočila hitro plezanje, dokler nisva ujela dve navezi Italijanskih vojakov. Proti vrhu sta naju sodra in grmenje opozorila na hitro bližajočo nevihto, vendar sva tokrat za razliko od lani prišla do prelaza suha. Za naslednji dan ni bila vremenska napoved nič bolj obetavna zato sva odšla plezat nad prelez Forzalego v Forzalegoturme. V tej kratki a strmi steni sva preplezala dve lepi smeri( Mariana V-, 120m in Mago Sabollino V,120m). Zvečer smo imeli piknik malo naprej od kampa, nazdravili smo tudi na Matejev rojstni dan spomnili pa smo se tudi na Mikaelo. Naslednji dan smo vsi razen R.R.&S.Š. zaradi slabega vremena odšli domov. Vreme nam tokrat ni služilo, upam da bo naslednjič boljše.

Tržiška v VDV & Zajeda Šit

Prejšnji teden sem s Sebastjanom plezal Tržiško smer (VII+/VIII-,VI, 300m) v Velikem Draškem vrhu, lepa smer z konstantno plezarijo, je pa potrebno zabiti tudi kakšne klin, prav tako je dobrodošel tudi set frendov. Vse razen zadnjega raztežaje sem plezal na pogled, zadnjega pa v drugem poizkusu. Smer je vredna obiska, priporočam.
Naslednji dan sva s Tinetom plezala veliko klasiko, Zajedo (VI, 350m) v Šitah in v smeri predvsem uživala. Sestopila sva po Jesihovi in za konec sem tokrat sam moral reševati vrv, ki nama je padla v krajno zev.

Na prvi sliki je uris Tržiške v VDV, ostale pa so iz Zajede, sem bolj malo slikal(:

 

 

 

 

Kovinarska smer

V nedeljo sem skupaj s Tinetom iz AO Rašice plezal v Mojstrovki Kovinarsko smer. Za Tineta je bila to izpitna tura za alpinista. V začetni raztežaj se je Tine podal z malo treme, saj kar nekaj njegovim klubskim kolegom ni prizanesel nič dobrega. V smeri je kar veliko klinov, zato sva zabijala svoje, ki pa sva jih bolj slabo izbijala:). Zgornji del je res lep in škoda da ni malo daljši. V zadnjem raztežaju sva za nemarneži pospravila plastične plastenke in pa iz stene pospravila vrv, ki je v steni visela kar nekaj časa, če jo kdo pogreša naj me kontaktira. Na vrhu sva s Tinetom opravila še par formalnosti in izpitna tura je bila uspešno zaključena. V družbi kavk sva pomalcala Tinetovo domačo salamo in se nato odpravila nazaj na Vršič.

 

 

 

 

Korošica

Prejšni konec tedna se je na Petkovih njivah na Korošici, odvijal že osmi tabor Pipa miru, ki je posvečen Kamniškemu alpinistu Mateju Mošniku. Ker sem se v soboto udeležil zbora gorskih reševalcev na Jezerskem, sem se na pot proti Korošici podal skupaj z Jožijem že v četrtek. Za ogrevanje sva v zelo vetrovnem vremenu preplezala kratko a sladko Kamniško smer v Vršičih.Glede na oceno VI+, se mi zdi smer nekoliko težja,  sam bi najtežja raztežaja ocenil z VII in VII-. Pred večerom sva preplezala še Levo smer v Descu, ki pa ima po novem tudi navrtane štante in to na 30m. Pohvale tistemu , ki je to veliko klasiko navrtal še bolj pa bi pohvali tistega ki je napol odstranjeval svedrovce.

 Kamniška v Vršičih:

Leva v Descu: 

Zvečer sva imela na koči na Korošici neljubi dogodek, ko Joži ni smel prespati v koči ker seboj ni imel planinske in osebne izkaznice. Ne vem kaj naj rečem za tisti dan sila neprijazno oskrbnico koče, še najbolj pa mi hodi po glavi stavek , ki ga je izgovorila neštetokrat: MALO ZA ŠALO MALO ZA RES.  Joži je nato odšel v dolino sam pa sem odšel na Petkove njive. Pred spanjem sem odšel še proti Podvežaku naproti Rožletu in Moniki saj sta tovorila res ogromne opreme( 50 klinov, šotor, kitaro..........). V nočnem miru smo hitro zaspali in se prebudili v čudovito jutro. Za prvo smer smo si izbrali Preložnikovo smer, ki pa razen zadnji treh metrov ne ponuja nikakršne plezarije. Nato  smo nadaljevali z  Desno smerjo v Descu potem pa odšli na hranjenje. Sam sem odšel v dolino ostali pa so nadaljevali do nedelje.Več v poročilu organizatoraja Pipe miru Marka Petka: http://www.drustvo-pdkamnik.si/dejavnost_prikazi.php?rid=298

Veža in Rušca

 Dva tedna nazaj sva s Tedotom plezala smer Petek trinajsti, vendar sva v zgornjem delu zavila v Lahovo. Prvi raztežaj je lep in zanimiv drugi pa se mi osebno ne zdi nič kaj navdušujoč. Ker nisva imela skice smeri, poteka pa prav tako nisva poznala sva zgoraj zavila v Lahovo.

Prvi raztežaj v smeri Petek trinajst.

 Ta vikend pa sva s Hano odšla na bivak pod Špik, kjer so imeli Tamovci plezalni tabor. V soboto popoldne sem z Andrejem Grmovškom(AO Kozjak) plezal smer Alibaba, ki ponuja res lepo plezanje v zelo zanimivo razčlenjeni skali. Zvečer smo z bivaka opazovali dve navezi kako opravljata grande tour, njihovo veselje nad turo pa so nam pokazali okoli ene ure zjutraj v bivaku. V nedeljo sva s Hano plezala Zahodno smer. Temperature v južnih stenah niso več primerne saj komaj čakaš da prideš v kakšen senčen kotiček. Pod steno smo opazovali reševanje vrvi iz krajne zevi, kjer pa sta poleg vrvi našla še Andrejeve palice, ki so same od sebe izginile prejšni dan. Super vikend.

Andrej v prvem raztežaju Alibabe.

Še zadnji raztežaj alibabe.

Sveta trojica in kuharica Hana.

Južna stena Rušice

Zahodna smer.

Prejšnji teden smo imeli člani AO Kamnik tabor v Dolomitih. Za ogrevanje sva s Hano preplezala Dibonovo smer (IV, 100m) v Torre d. Barancio ( 5 torri ). Nato sva se v dežju odpeljala v Sello. Zjutraj je bilo nebo brez oblačka zato se nama ni nikamor mudilo, skoraj prepričana sva bila da ta dan ne bo gneče. Vendar bližje ko sva bila smeri več navez sva videla v smeri Kasnapoff (IV+, 250m) v drugem stolpu. Dobra skala in pa opremljena stojišča so nama omogočila hitro plezanje, dokler nisva ujela dve navezi Italijanskih vojakov. Proti vrhu sta naju sodra in grmenje opozorila na hitro bližajočo nevihto, vendar sva tokrat za razliko od lani prišla do prelaza suha. Za naslednji dan ni bila vremenska napoved nič bolj obetavna zato sva odšla plezat nad prelez Forzalego v Forzalegoturme. V tej kratki a strmi steni sva preplezala dve lepi smeri( Mariana V-, 120m in Mago Sabollino V,120m). Zvečer smo imeli piknik malo naprej od kampa, nazdravili smo tudi na Matejev rojstni dan spomnili pa smo se tudi na Mikaelo. Naslednji dan smo vsi razen R.R.&S.Š. zaradi slabega vremena odšli domov. Vreme nam tokrat ni služilo, upam da bo naslednjič boljše.