Letošnja osrednja odprava Planinske zveze Slovenije je na pot odšla 21. septembra, in sicer na področje Kančendzenge, z namenom preplezati prvenstveno smer v severozahodni steni gore Kangbačen. Ekipo smo sestavljali: dva veterana slovenskega himalajizma Damijan Meško (zdravnik) in Tone Škarja (vodja), in alpinisti Tine Cuder, Aleš Koželj, Mitja Šorn, Boris Lorenčič, Miha Valič in Matej Kladnik. Gora Kangbačen je Slovencem dobro poznana, saj je bila cilj slovenskim alpinistom že daljnega leta 1964. Za tiste čase so člani odprave dosegli velik uspeh, saj sta moj mentor in kolega z odseka Metod Humar in njegov soplezalec Ljubo Juvan osvojila koto7535 m. Leta 1974 pa so Slovenci uspeli osvojiti vrh po smeri prvopristopnikov. Med uspešnimi je bil tudi kamniški alpinist Tone Trobevšek.
Po opravljenih formalnostih v Katmanduju smo se z avtobusom odpeljali najprej na jug Nepala, nato pa proti vzhodu. Neprijetna petdeseturna vožnja ni minila brez zapletov. Ob popravilu difrenciala in volanskega mehanizma nas je naš peklenski stroj le pripeljal do našega izhodišča Taplejunga.
Po osmih dneh hoje pa smo vsi doživeli manjši šok. Dostop po ledeniku Ramtang pod severno steno Kangbačna namreč ni bil mogoč zaradi razbitega ledenika, zato smo se odpravili naprej in se utaborili na planoti Pangpema (5100 m). Vreme je bilo prve dni še vedno spremenljivo, tako kot na dostopu. Za prvo aklimatizacijo sva si s Tinetom izbrala koto (6000 m), od koder sva si lahko dobro ogledala ostenje Dhromota. Z nama sta bila tudi Aleš in Mitja. Boris in Miha pa sta se povzpela na Pangpema peak (6068 m) in prespala na približno 6000 metrih. Po nekaj dneh počitka sva se s Tinetom odločila, da priplezava na vzhodni vrh Dhromota, Aleš in Mitja pa na Centralni vrh, vendar nočno pihanje vetra ni bilo naklonjeno mojemu telesu ki se je zjutraj sprehodilo le do baze. Aleš in Mitja sta se v dveh dneh plezanja povzpela na predvrh centralnega Dhromota, sam vrh pa jima je onemogočil močan veter. Boris in Miha pa sta se povzpela na 6630 m visok vrh v jugozahodnem grebenu Patibare.
V času slabega vremena smo si ob hranjenju naših želodčkov čas krajšali tudi s pripravljanjem opreme za plezanje in z raznimi drugimi aktivnostmi – odigrali smo tudi celodnevni maraton v igranju Enke. Po tridnevnem močnem vetru pa se je vreme dokončno popravilo in pred nami so bili lepi sončni dnevi. Miha in Boris sta se odpravila proti JZ steni Patibare, Aleš in Mitja v Wedge Peak, midva s Tinetom pa pod steno Kiratchulija. Ledenik do pod stene ni bil do naju nič kaj prizanesljiv; tako kot ostali, sva tudi midva preklela vsak premikajoč kamen. Po prespani noči na prvem platoju pod steno sva naslednje jutro zgodaj zjutraj zakorakala v mrzlo jutro proti steni. Po triurnem gaženju je strmina postajala vedno bolj strma in midva sva nevede že nekaj časa hodila po napihanem snegu, rahel pok klože pa naju je opozoril, da sva v nevarnosti. V trenutku sva se spogledala in ugotovila, da je edina varna odločitev sestop. Molče sva sestopila in nižje ugotovila, da sva že nekaj časa hodila po dvajsetcentimetrski kloži. Še isti dan sva se pozno popoldne vrnila v bazni tabor, uro za nama pa sta se vrnila tudi Aleš in Mitja, ki sta v Wedge Peaku obrnila zaradi nepredelanega snega. Pri večerji sta se po radijski postaji javila Boris in Miha in povedala, da bivakirata približno dvesto metrov pod vrhom Patibare, in da bosta naslednji dan splezala na vrh in potem sestopila nazaj pod steno. Naslednji dan sta Boris in Miha že zgodaj prišla na vrh in potem začela s sestopom. Sam sem imel v mislih še vedno vzhodni Dhromo. Ker Tine ni bil zainteresiran za plezanje, sem imel na razpolago še dva soplezalca: Aleša in Mitjo. Mitja je bil zaradi bolečine zoba primoran ostati v bazi, Aleš pa je bil pripravljen za plezanje.Zato sva kaj kmalu pripravila opremo, naslednje jutro pa se je za plezanje odločil še Tine.
24. oktobra 2007 okoli poldneva smo se iz baze odpravili proti steni. Pot smo dobro poznali, saj smo se tja že povzpeli ob prvi aklimatizaciji in prvem poizkusu na Dhromo. Bivakirali smo na grebenu, ki je povezan s stebrom, ki te pripelje na osrednji vrh Dhromota. Drugi da smo že ob pol petih zjutraj začeli s pripravo zajtrka in se nato odpravili proti steni. Za začetek smo opravili dvesto višinskih metrov spusta, ob pol osmih pa smo prekoračili krajno zev na višini približno 5800 metrov.
Sledilo je dolgo snežišče (50-60 st.), ki je postajalo vedno bolj strmo (70 st.), pot pa nam je zapirala velika strma skalna pregrada. Vendar smo v desno usmerjeni steni našli prehod pa zaledenelem kotu, kjer smo opravili tri dolge raztežaje plezanja (80 st.). Med plezanjem so nas spremljali manjši ledeni konci, ki pa nam niso povzročali prevelikih nevšečnosti.
Po lednih raztežajih smo preplezali dolg kombiniran raztežaj (M4), nato pa smo plezali v
nepredelanem snegu proti grebenu.
Vršni greben je lažji (20-40 st.), vendar zelo težaven, ker je greben v bistvu ena sama velika opast. Vrh smo dosegli ob 16. uri. Tam smo se slikali, klicali bazo in občudovali razgled na Kančenzengo, Jalung Kang in Jannu,v daljavi pa smo videli še Everest in Makalu.
Ker s seboj nismo imeli nobene opreme za bivakiranje, smo se kaj hitro odločili za sestop nazaj po smeri vzpona (večinoma abalakov sistem, v spodnjem delu tudi v skali). Vznožje stene smo tako dosegli ob devetih zvečer. Še isti dan smo nadaljevali spust v bazo, ki smo jo dosegli ob polnoči.
V dneh od 24-25.10. 2007 smo Matej Kladnik, Tine Cuder in Aleš Koželj preplezali smer (Smrdljiva sled, TD+, 900 m) na vzhodni vrh Dhromota (6695 m).
V dneh od 24-25.10. 2007 smo Matej Kladnik, Tine Cuder in Aleš Koželj preplezali smer (Smrdljiva sled, TD+, 900 m) na vzhodni vrh Dhromota (6695 m).
Po tem smo se odločili, da odidemo domov, saj bi bil poizkus v Kangbačnu logistično prezahteven, in tudi časa ni bilo več na pretek. Poleg tega tudi volja ni bila takšna, kot je bila, preden smo ugotovili, da ne moremo pod severno steno Kangbačna.
Za dobro počutje in zdravje je skrbel dr.Damijan, ki je bil nedvomno nepogrešljiv član ekipe.
Pot proti Katmanduju je potekala hitreje kot do baze, pa vendar smo spet dva dni »uživali« v vožnji z našim peklenskim strojem.
Za končni uspeh odprave je pripomoglo tudi mariborsko podjetje TERRA MSG d.o.o , ki me oskrbuje z vrhunsko alpinistično opremo Švicarskega proizvajalca MAMMUT.
Pot proti Katmanduju je potekala hitreje kot do baze, pa vendar smo spet dva dni »uživali« v vožnji z našim peklenskim strojem.
Za končni uspeh odprave je pripomoglo tudi mariborsko podjetje TERRA MSG d.o.o , ki me oskrbuje z vrhunsko alpinistično opremo Švicarskega proizvajalca MAMMUT.
Ni komentarjev:
Objavite komentar