No, pa sva se le opogumila (beri: prišla do časa) in ponovno izbrala nekaj slik, da si jih lahko ogledate. Pot iz Cairinsa do Uluruja je bila dolga, vendar niti ne naporna. Vozila sva se po cesti, ki je speljana čez cenralni del Avstralije in kjer lahko vidiš, kako je živeti v divjini. Pokrajina se je ves čas spreminjala, od travnate z nekaj drevesi, do take, kjer ni nič-razen trave in nekaj krav. Na vsake nekaj kilometrov (beri:od 100 do 200) imaš "mesto". Bencinsko črpalko in mogoče fast food restavracijo. Dobro je, ker lahko spiš kar na počivališčih ob cesti, ki so skoraj tako polna kot kampi v mestih.
Pred Alice Springsom naju je presenetilo nekaj požarov ob cesti, ki niso ravno prijetni, ampak za Avstralce je baje to čisto normalno. Tako da tudi naju, ni nič skrbelo. Mesto Alice Springs samo po sebi ni nič posebnega, tako da sva tam preživela dan, le toliko da sva se spočila, nato pa sva se odpravila proti Uluruju.
Pogled na to "skalo" je res dober. Povsod po Avstraliji jo lahko vidiš na razglednicah, ampak ko jo vidiš na lastne oči je občutek še posebej dober. Kljub temu, da Aborigini pod Ulurujem opominjajo da spoštuj njihove bogove in ne hodi na vrh Uluruja, sva se povzpela na vrh, kjer je dober razgled na pokrajino kjer ni nič, razen trave in dreves :).
Po tem dolgem (vsaj za Avstralce) sprehodu pa sva se odpravila na pot proti Adelaidu.
 |
Pogled na to "skalo" je res dober. Povsod po Avstraliji jo lahko vidiš na razglednicah, ampak ko jo vidiš na lastne oči je občutek še posebej dober. Kljub temu, da Aborigini pod Ulurujem opominjajo da spoštuj njihove bogove in ne hodi na vrh Uluruja, sva se povzpela na vrh, kjer je dober razgled na pokrajino kjer ni nič, razen trave in dreves :).
Po tem dolgem (vsaj za Avstralce) sprehodu pa sva se odpravila na pot proti Adelaidu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar