Poletje

Plezalni plani za poletno plezanje so bili sila ambiciozni dokler me gradnja najine hiše ni postavila na realna tla. Za vplezavanje v sezono sem si izbral smer Svoboda (VII, 250m) v Predostenju Križevnika.  Smer je malo presenetila z strmino pa še malo glede na ocene v vodničku. Po preplezani smeri sem dobil občutek da sem res dobro uplezan saj težave v smeri ne popuščajo prav do vrha smeri. Moj predlog težavnosti po raztežajih: VI+/VII-, VI+, VII+, VII+, VII-, V+, VI+, V+.

Naslednjič sem se v hribe odpravil šele konec junija na tradicionalni tabor Pipa miru na Petkovih njivah. V soboto sem s Hano in Marincem na hitro splezal Lukmanovo v Vršičih saj je bilo treba pred nočjo nabrati še kurjavo za večerni taborni ogenj.  Ob dobri družbi, pipi miru je večer hitro minil. V nedeljo smo se prebudili v vetrovno jutro sam pa sem imel za sabo enega od težjih bivakov, res ne vem če sem kje kadarkoli slabše spal kot tisto noč.

V začetku julija sem z Brankotom iz AO - Grmade opravil izpitno turo za alpinista. V Mojstrovki sva plezala smer Debelakove(IV-III,450m). Brez zapletov sva preplezala smer le sosednja naveza v Kovinarski smeri naju je malo prestrašila ko je v dolino poslala gromozanski skalni blok.

Konec julija so na vrsto prišli Dolomiti, vendar tokrat ne plezalno ampak kolesarko. Za začtek sva s Hano prekolesarila znamenito dolomitsko Sella rondo. Naslednji dan sva v nedeževnem oknu iz Canazei skočila na prelaz Fedaia. Dan za počitek sva izkoristila za pretegovanje v krajših smereh nad prelazom Falzarego. Počitek pa sva potrebovala za naslednji dan ko sva imela v planu prelaz Stelvio (2757m), ki je drugi najvišji prelaz v Evropi. Vzpon sva začela iz vasi Prato alo Stelvio, sledi pa dokaj enakomeren in dolg vzpon. Do najinega odhoda iz Dolomitov sva prekolesarila še nekaj vzponov in se na poti domov ustavila v Avstriji. Iz vasi Heiligenblut sva skočila še na Hoctor(2504m) in nadaljevala še naprej na Edelweiβ-Spitze (2571m). Na poti nazaj proti kampu pa sva zavila še proti platoju Kaiser-Franc-Josef (2369m) in si pogledala znamenito ploščad pod grossgloknerjem. In ni čudno da se ob vsej tej gmoti avtomobilov in avtobusov ledenik res nebi topil.

Rest day.

Pa gremo na Stelvio.

Hana Pantani :-).

Obvezno slikanje pred tablo Stelvio.

Zadnje serpentine proti vrhu prelaza.

Lago di Caezza.

 Edelweiβ-Spitze (2571m). 

Turist na ledeniku.

Podaljšan vikend v Bovcu sva spet presedela na kolesu. Prvi dan na Predel in Mangart, drugi dan pa na Vršič z obeh strani, saj sem hotel malo potrenirati za prihajajoči Juriš na Vršič. Sem pa imel srečo da me je Hana potegnila skozi  Trento saj sem preživljal totalno krizo na kolesu. Bo treba kakšno čokolado več pojest:-).

V začetku septembra pa smo šli Hana, Marinc, Košir in jaz na že prej omenjeni Juriš. Rezultat ni bil slab(47 min.) bo pa treba za malo bolj soliden čas, bo potrebno narediti kakšen kilometer več na kolesu.

Sredi septembra sva z Blažem vodila tabor za perspektivne alpiniste na Vršiču. V soboto sva plezala v Jerebici smer Ludra, pa sva žal morala obrniti zaradi moje poškodbe stegenske mišice pridobljene v prvem raztežaju.

Sedaj pa upam na kakšen lep jesenski dan, ki ga bi izkoristil za kakšno plezanje v Koglu ali pa Skuti.